Dolg je star toliko kot človeška zgodovina. Nedvomno se je skozi zgodovino spreminjal družbeni odnos do dolga. V antiki je bilo zaračunavanje obresti najbolj protinaravno od vseh pridobitnih dejavnosti. V krščanskem svetu so v srednjem veku razumeli obresti kot izkoriščanje stiske človeka in posojanje časa, ki je v osnovi pripadal izključno bogu. Kreditne posle so zato v znatni meri prevzeli Judje. V muslimanskem svetu obresti tudi danes niso dovoljene, saj povečujejo obstoječe razlike med družbenimi skupinami. Islam ne prepoveduje služenja denarja, zato obresti v bančništvu nadomeščajo z delitvijo dobička. Kreditne kartice spreminjajo današnje posameznike v trajne dolžnike. Padec deleža plač v BDP in želja po ohranitvi dosedanjega načina življenja ustvarjata potrebo po večjem zadolževanju. Kreditni denar v bančnem sistemu nastaja skozi proces mulplikacije knjižnega denarja. Obdobja rasti dodano spodbujajo zadolževanje. Velik vzvod povečuje stopnjo tveganja, zato po krizi sledi proces razdolževanja. Dolg je očitno pomembno gibalo znotraj ekonomskega sistema. In način njegove opredelitve.
Evropa je v dolžniški krizi držav. Finančni strokovnjaki nas prepričujejo, da bodo finančni trgi znižanje proračunskih primanjkljajev in dolgov nagradili z nižjimi pribitki. Toda trgi niso vzhičeni po petih letih varčevalnih ukrepov v Grčiji. Rezultati so namreč porazni. Slednje je dokončno priznal celo Mednarodni denarni sklad v svojem zadnjem poročilu. Podobno je tudi v Španiji in na Portugalskem. Danes je jasno, da je bila tudi fiskalna politika predhodne vlade, temelječa izključno na krčenju izdatkov, povsem napačna. Krčenje državne potrošnje nas je ob padanju osebne potrošnje in poslovnih investicij ter stagnaciji izvoza pripeljalo v recesijo z 2,3-odstotnim padcem BDP v letu 2012 in slabimi napovedmi tudi za leti 2013 in 2014. Koliko dokazov o tem, da takšna politika varčevanja ne deluje, še potrebujemo?
Toda zakaj je politika zategovanja pasu tako privlačna za mnoge? Prvi razlog je ideološki in izhaja iz želje po nadaljevanju neoliberalnega programa. Skozi zniževanje socialnih izdatkov in krčenje javnega sektorja se uporabniki javnih storitev v južni Evropi vse bolj spreminjamo v dolžnike. Obstoječe pravice vse bolj prehajajo v kreditne odnose. Namesto pravice do brezplačnega šolanja se pojavljajo študijski krediti. V Evropi se uveljavljajo politike, o katerih so neoliberalci lahko le sanjali od začetka 80. let. Drugi razlog izhaja iz napačnega razumevanja dolga. Zadolženost držav mnogi primerjajo z zadolženostjo družine. Slednja mora zaradi prezadolženosti znižati svojo porabo, da bi lahko odplačala svoje dolgove. Toda družba zaradi dolga ni revnejša, saj je dolg enega subjekta sredstvo drugega. Velikost skupnega dolga ni pomembna za skupno bogastvo.
Glavna evropska pobudnica varčevalnih ukrepov je Nemčija. Slednja skozi dolgove moralizira v smislu izpolnjevanja obljub (poplačilo) in občutka krivde (zadolžitev). V času krize je postal dolg način sodbe o moralnosti držav dolžnic. Mnogo manj govorimo o odgovornosti upnic. Zaradi tega so se banke upnice relativno dobro izvlekle iz sedanje krize. Toda prav Nemci bi morali bolje razumeti resnost zgodovinskega trenutka in svojo vlogo v njem. Zavezniki so jim namreč po drugi svetovni vojni odpisali večino dolgov in ponudili pomoč v obliki Marshallovega plana. Očitno so takrat vsi skupaj mnogo bolje razumeli, da je gospodarski vzpon mogoč le od odpisu dolgov in neposredni pomoči. Doslednosti od Nemcev danes ni pričakovati. Še več. Naklonjeni niso niti zmernemu povišanju inflacije, da bi zmanjšali dolžniško breme.
Zaradi takšne politike EU mora slovenska vlada pravočasno poskrbeti za presežno likvidnost. Alternativa zadolževanju na nepredvidljivih finančnih trgih je lahko v določeni meri tudi zadolževanje doma. S slednjim imajo pozitivne izkušnje v nekaterih evropskih državah (npr. Italija, Belgija). Večji delež domačega dolga zmanjšuje pritisk na mednarodnih finančnih trgih. Pomeni cenejši način zadolževanja za državo, saj lahko ta skozi davke in inflacijo vpliva na višino samega dolga. Ob tem mora država poskrbeti, da bodo mali varčevalci ob ustrezni davčni olajšavi imeli višji donos kot v bančnih depozitih. Osredotočiti bi se morali predvsem na slovenske varčevalce in mnogo manj na poslovne banke. Slovenci so namreč eden izmed bolj varčnih narodov v EU z bančnimi depoziti v višini 15,2 milijarde evrov.
In ne nazadnje. V slovenski družbi je treba preseči razumevanje dolga kot izključno finančne kategorije. Skozi medgeneracijsko solidarnost postaja dolg tudi vrednota. Spremlja nas od rojstva do smrti. Različne so zgolj naše vloge (upnik, dolžnik) v različnih življenjskih obdobjih. Pogosto slišimo, da na primer upokojenci ne prispevajo dovolj k rešitvi sedanje krize. Še več. Potomce bodo obremenili z dolgovi. Ob tem pozabljamo, da izredno visok delež slovenskega prebivalstva živi v lastnih nepremičninah. Ker želijo starejši v večini primerov svoje nepremičnine zapustiti svojim potomcem, mnogi od slednjih pa tudi brezplačno bivajo v njih, bi morali mladi v mnogo večji meri prevzeti breme financiranja starejših. Analize tokov med družinskimi člani, ki živijo v različnih gospodinjstvih, celo kažejo, da skupina starejših od 65 let namenja svojim otrokom in vnukom v povprečju več finančnih sredstev, kot jih od njih prejme. Če k temu prištejemo še vrednost neobračunanega dela (čuvanje vnukov), je razlika v korist starejših še večja. Ni samo moralna obveza mlajših, da poskrbijo za svoje starše. Pogosto gre tudi za recipročnost v finančnem smislu. Kdo je torej komu kaj dolžan?