Je bila nekoč. Že dobrih sedemdeset let jo nadomešča njena naslednica, Ženevska deklaracija, s podnaslovom Zaobljuba sodobnega zdravnika. Medicinska etika se je, od Hipokratovih časov pa do konca prve polovice prejšnjega stoletja, malo spreminjala. Osredotočala se je predvsem na dolžnosti zdravnika do pacienta, ki so bile opredeljene z načelom, da zdravnik pacientu z ukrepi ne sme škodovati in mu mora koristiti. Medicinska etika je doživela velike spremembe po drugi svetovni vojni. Tri dogajanja so imela odločujoč vpliv. Z demokratizacijo družbe so nastala gibanja za zaščito pacientovih pravic. Zdravstvena nega se je razvila v samostojno stroko, naloge medicinskih sester so bile natančneje opredeljene – ena od pomembnih nalog medicinskih sester je postalo zagovorništvo pacientov. Vse večje povpraševanje po zdravstvenih storitvah je privedlo do potrebe po racionalizaciji zdravstvene oskrbe. Posledično sta medicinsko etiko obogatili novi etični načeli: načelo spoštovanja pacientove avtonomije oziroma spoštovanje pacientove pravice do svobodne izbire in načelo pravičnosti.
Zaradi velikih sprememb medicinske etike po drugi svetovni vojni je 2500 let stara Hipokratova prisega postala zastarela. Svetovno zdravniško združenje je zaradi tega in pod vtisom še svežih nacističnih grozodejstev, ki so bila v Nemčiji storjena tudi z zdravniško asistenco, na svoji drugi generalni skupščini leta 1948 v Ženevi sprejelo Ženevsko deklaracijo, naslednico Hipokratove prisege. Ženevska deklaracija je bila v naslednjih desetletjih nekajkrat posodobljena, nazadnje leta 2017.
Kot zdravnik svečano obljubljam, da bom svoje življenje posvetil službi človeštva. Zdravje in dobro počutje mojega pacienta bosta moja prva skrb. Zdravniki smo se zavezali, da bomo skrbeli za zdravje naših pacientov. Če zdravja ne bomo zmogli zagotavljati, bomo pacientom lajšali težave, povezane z neozdravljivo boleznijo. Skrbeli bomo za udobje in dobro počutje naših pacientov. Ženevska deklaracija torej že na samem začetku v ospredje postavlja skrb za pacienta.
Spoštoval bom bolnikovo avtonomijo in dostojanstvo. Pomen spoštovanja bolnikove avtonomije, ki zavzema osrednje mesto v sodobni medicinski etiki, je v Ženevski deklaraciji poudarjen z uvrstitvijo spoštovanja bolnikove avtonomije v uvodne alineje deklaracije. Možnost svobodne izbire je tudi pomemben dejavnik, ki opredeljuje človeško dostojanstvo. Zdravniki zato ne ukazujemo pacientu, mu le svetujemo in dovoljujemo svobodno izbiro.
Ohranil bom največje možno spoštovanje človeškega življenja. Ženevska deklaracija ne govori o skrbi za pacientovo življenje in ne o nedotakljivosti življenja, govori o spoštovanju življenja. Zdravniki smo dolžni spoštovati življenje z vsemi njegovimi zakonitostmi vred. Smrt sprejemamo kot del življenja. Smrti ne pospešujemo in je ne odlagamo. Vemo, da v zadnjem obdobju življenja lahko zagotavljamo udobje in da medicinski ukrepi, namenjeni ohranjanju življenja, v zadnjem obdobju življenja izgubljajo svojo moč – niso več učinkoviti in povzročajo nepotrebno trpljenje.
Ne bom dovolil, da starost, bolezen ali invalidnosti, veroizpoved, etnično poreklo, spol, narodnost, politična pripadnost, rasa, spolna usmerjenost, družbeni položaj ali kateri koli drugi dejavnik poseže med mojo dolžnost in mojega pacienta. Črn ali bel, ženska ali moški, homoseksualec ali heteroseksualec, cepljen ali necepljen, musliman ali ateist … Zdravniki smo obljubili, da bomo enaki do vseh, da bomo pri svojem delu pravični. Noben pritisk – ne pritisk posameznika, ne pritisk politike, ne pritisk družbe – ne sme poseči v našo dolžnost, ki jo imamo do pacienta. Ženevska deklaracija jasno opredeljuje, da moramo zdravniki interes pacienta postaviti pred interes družbe.
Tudi po smrti pacienta bom spoštoval skrivnosti, ki so mi bile zaupane. Zdravniki smo dolžni ohranjati zaupnost. Vemo, da se pacientovi medicinski podatki tičejo le pacienta in njegovega zdravnika.
Svoj poklic bom opravljal vestno in z dostojanstvom ter v skladu z dobro zdravniško prakso. Spodbujal bom čast in plemenite tradicije zdravniškega poklica. Zdravniki smo obljubili, da bodo zdravstveni ukrepi, ki jih ponujamo bolnikom, vselej v skladu z medicinsko stroko in bolnikovimi vrednotami (dobra medicinska praksa).
Svojim učiteljem, kolegom in študentom bom izkazoval spoštovanje in hvaležnost, ki si ju zaslužijo. Ali ni najlepša zahvala kolegom učiteljem, da zdravniki svoje delo opravljamo skladno z dobro zdravniško prakso?
Skrbel bom za svoje zdravje, dobro počutje in sposobnosti, da bom lahko zagotavljal oskrbo na najvišji ravni. Zvečan obseg dela in stres negativno vplivata na zdravje in dobro počutje zdravnikov. Zadnja posodobitev Ženevske deklaracije zato vključuje tudi pomen zdravnikove skrbi za lastno zdravje, saj bo le zdrav zdravnik lahko kakovostno opravljal svoje delo.
Svojega medicinskega znanja niti pod prisilo ne bom uporabljal za kršitev človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Komentar ni potreben.
Ženevsko deklaracijo lahko razumemo kot »ustavo« medicinske etike. Je temeljno vodilo zdravnikom, da v skrbi za zdravje naših pacientov nismo le strokovnjaki, ampak smo tudi ljudje. Ženevska deklaracija povzdiguje medicino v humanistično vedo. Izpolnjevanje obljub Ženevske deklaracije je zdravniški prispevek k ohranjanju civilizirane družbe, v kateri nadzor in represija nimata mesta.
