Grožnja, ki jo je ob svoji smrti predstavljal Džabari, je bila nasprotna našim pričakovanjem. Grožnja, ki jo je predstavljal Netanjahujevemu Izraelu, je bila mir. Haaretz je poročal, da so Džabarija ubili nekaj ur po tistem, ko je prejel osnutek dogovora o sklenitvi permanentnega premirja z Izraelom. Permanentnemu premirju seveda lahko rečemo mir, ampak v pogajanjih, kakršna so bila tale, je verjetno smiselneje govoriti o premirju kot o miru. Premirje je bolj tehnično vprašanje, mir vse prehitro postane retorični balon. Tehnična vprašanja zahtevajo tehnične rešitve – in pri teh je več možnosti, da bodo delovale. V danem primeru je šlo za preprečevanje oboroženih izbruhov sovražnosti med Palestinci in Izraelci. Osnutek trajnega premirja je vseboval mehanizme za ohranjanje premirja v takih napetih trenutkih. Ali je Džabari v bližnji preteklosti res krotil nekatere palestinske milice, preprečeval izstreljevanje raket na izraelsko ozemlje ali narekoval, naj padajo v nenaseljene prostore, je zdaj konec koncev irelevantno. Kar šteje, je to, da se je Džabari vključil v pogajanja o premirju. Kar šteje, je to, da je zelo verjetno dobesedno umrl z mirovno pogodbo v rokah. Ko so Izraelci ubili Džabarija, so ubili dogovor o trajnem premirju. Je bil projektil prvenstveno namenjen Džabariju ali grozečemu trajnemu premirju?
Dokler Izrael gradi svojo varnost primarno na vojaški superiornosti, je mir neposredno grožnja njegovemu obstoju. Koliko bo štel izraelski jedrski arzenal, če bo izbruhnil mir? Vendar tu ne gre samo za Izrael. Gre tudi za njegove zaveznike. Mir je poslovno slabša opcija od vojne. V veliki meri so prav vojaška in varnostna industrija in njuni posli tisti, ki s statističnimi meritvami, kakršne so pač v rabi, prispevajo dragocene odstotne točke k višini družbenega bruto produkta in ustvarjajo videz gospodarske rasti v državah, ki so največji izraelski zavezniki. Mir bi ogrozil tako imenovano premagovanje gospodarske krize. Razsvetljenske (in predrazsvetljenske) iluzije o tem, kako da si svobodna trgovina in mir podajata roki, so vedno bile natanko to – iluzije. Kje je kakšna »mirovna industrija« ali trgovina, ki bi se lahko kosala z vojaško (in zdaj še z varnostno)?
Mir je tudi grožnja zdaj prevladujoči podvrsti politikov, katerih pogosto edina sposobnost je, da se kljub izpričani nesposobnosti oklepajo oblasti – in strežejo samim sebi in svojim pajdašem. Netanjahu je tip visokega politika, ki bi ga mir pokopal. Ne gre pa samo za visoke politike. Gre za množico takih, ki so malo manj na očeh javnosti ali trenutno brez operativnih funkcij, ki parazitirajo na pripravljanju vojn in hkrati na njihovem preprečevanju. Koliko ljudi živi na račun tako imenovanih mirovnih procesov? Če bi med Izraelci in Palestinci zavladal mir, tudi če bi mu rekli trajno premirje, kaj bi bilo z mirovnim procesom? Navadili so nas misliti, da ne bo miru brez mirovnega procesa; v resnici ne bi bilo mirovnega procesa, če bi bil mir. Koliko ljudi bi tedaj izgubilo svoj raison d'etre in dobre plače? Koliko človeških tragedij bi povzročil mir!
Po preprostem izračunu se je v zapleteni situaciji tudi tokrat našla rešitev, ki prinaša izgubo manj ljudem, kot bi jo alternativne opcije: Bolje vojna proti Gazi kot mir za Izrael. Tako smo spet priče že znanim prizorom razdejanja in pustošenja. Razstreljeni in zgoreli avtomobili, porušene zgradbe, dim nad naselji, mrtvi otroci, trpeči obrazi itn. Hkrati s to reprizo pa je prišla v javnost nova podoba uničevanja in pustošenja, ki tudi izvira iz Izraela. Ta je videti še bolj benigna od eksemplaričnega kaznovanja in preventivnega pobijanja Palestincev in na videz nima nobene povezave z umazano politiko. V resnici bi lahko izvirala od koder koli, kjer čislajo napredek, gojijo znanosti in cenijo poslovno ambicioznost.
Izraelsko biotehnološko podjetje FuturaGene je uspešno razvilo genetsko modificirani evkaliptus, ki raste hitreje od nemodificiranih (pet višinskih metrov na leto) in ima večjo lesno maso. Če bi ta izdelek množično gojili, bi imeli obnovljivi vir surovin za papirno industrijo, kurjave za elektrarne in goriva za avtomobile. Ta dobesedno »zelena ekonomija« prinaša velikanske poslovne priložnosti. Da bi posel zaživel, so potrebna le še dovoljenja vlad v državah s primernim podnebjem in podpora okoljevarstvenikov. Vlade so naklonjene. Okoljevarstvenike in zagovornike interesov domorodcev in lokalnih skupnosti pa običajno kupijo, ustrahujejo ali eliminirajo. Ko bo formalnostim zadoščeno, se bodo plantaže na gosto posajenih GM-evkaliptusov raztezale na milijonih hektarjev Brazilije, prek Južne Afrike do Indonezije in Kitajske. Ta monokultura bo seveda zadušila in izbrisala vse, kar raste in leze in gre na ozemlju, konvertiranem v plantaže, in imela negativne učinke na širše okolje. Tudi tu se bosta korist in dobiček, ki ga bo od tega imelo človeštvo (zlasti njegov najpodjetnejši del), tehtala z izginotjem kakšnih primitivnih plemen ter živalskih in rastlinskih vrst, z genocidom in ekocidom. Ne dvomim, da se bo tehtnica nagnila v korist človeštva.
Grobo rečeno, načela, po katerih ravnajo s Palestinci, se bodo globalizirala. Za grabež tuje zemlje ne potrebuješ opravičila (in ga niti ni). Toda grabežljivci jih radi ponujajo. V palestinskem primeru je bila ena takih legitimacij geslo, da bodo Izraelci ozelenili puščavo. Na pobudo in s pomočjo neke izraelske biotehnološke firme bodo prej ali slej spremenili ogromna ozemlja v zeleno puščavo.