Ta podoba ni rezultat naključja. Filmski ustvarjalci kalifata načrtno snemajo prizore groze, jih skrbno izbirajo in montirajo v propagandne filme. Krajše filme montirajo kot novinarske prispevke, daljše kot dokumentarce, opremijo pa jih z zvočnimi učinki in grafiko, s katero je leta 1991 vojne začela spremljati kabelska televizija CNN. Montirajo propagando.
Ko gledamo prizore usmrtitev, ne vidimo resničnosti, ampak filmsko montažo atrakcij Sergeja Eisensteina. Z resničnostjo ima to opraviti toliko kot resničnostni šovi. Gledamo propagandne filme, ki nas prepričujejo, da je vojska kalifata v strahotah skrajno učinkovita zmagovita vojska, pred katero trepeta vsa Arabija. Kaj ta vojska v resnici je, kako deluje, kdo so njeni bojevniki in kakšne birokratske strukture stojijo za prizori groze, še nismo videli. Iz kalifata ni prišlo niti eno z intervjuji, pričevanji in slikovnim gradivom podprto neodvisno poročilo. El Bagdadi je za to dobro poskrbel. Novinarjem, ki imajo takšne ambicije, odreže glavo.
Vendar tega ni naredil pred kamerami. Od grobih dokumentarnih posnetkov z mobilnimi telefoni je kalifat napredoval do vrhunske filmske propagande. Posnetek usmrtitve Jamesa Foleyja je narejen skrajno diskretno. Rezanje glave si mora gledalec predstavljati, ker se ustavi, preden nož zareže v vrat. Tam nastopi zatemnitev, po kateri vidimo samo še kratek posnetek trupla z odrezano glavo. V vojni pa je najstrašnejša groza tista, ki si jo žrtev predstavlja, preden se zares zgodi. Učinek je dosežen in je dovolj strašen, da je z letalonosilke George H. W. Bush dvignil letala, ki so šla bombardirat položaje vojakov kalifata. El Bagdadi je proizvedel filmsko propagando, ki je sprožila vojno proti njemu in je obvladovala srečanje vrha Nata, kjer so sestavili vojaško koalicijo proti njemu.
Prizori pobijanja so tako srhljivi, da so na družbenih omrežjih, ki ne slovijo ravno po uglajenem vedenju, sočutju in dobrem okusu, sprožili gibanje za cenzuriranje Abu Bakrove filmske produkcije groze. Tega preprosto nočemo videti.
Zakaj pa ne? Posnetki, ki nam jih ponuja El Bagdadi, kažejo, kako okrutna, brezsrčna in prav nič junaška je smrt v vojni. Takšno vojno v Iraku je objavil Julian Assange na Wikileaksu. Vojna je grdo in umazano opravilo, v katerem ljudje ne padajo na tla z vzkliki domovini in se elegantno uležejo na pokošeno travo. Človek, ki ga je zadela krogla, se sesuje kot vreča krompirja. Če ga ustrelijo v tilnik, za hip trzne in prav neugledno zleze vase. Potniki v avtomobilih, ki jih z brzostrelko prerešetajo, padejo drug čez drugega, avto pa ne eksplodira, ampak obupano zavije s ceste in obstane. Smrt v vojni ni samo grda, ampak tudi neugledna. Zato jo tudi vidimo samo takrat, ko vanjo niso vpleteni profesionalni vojaki države, ampak diletanti. Države smrt v svojih vojnah skrivajo.
Kalifat se je po začetnih nerodnostih začel obnašati kot paranoična država. V vseh groznih podrobnostih lahko vidimo smrt, ki jo pripadniki kalifata prizadevajo svojim resničnim ali namišljenim nasprotnikom. Nikoli pa nismo videli razmesarjenih trupel Abu Bakrovih vojakov in malo verjetnosti je, da bomo videli tiste, ki jih bodo v naslednjih letih razmesarile ameriške rakete. Tako kot politično korektna zavezniška poročila nam propaganda kalifata pokaže samo tisto, kar hoče, da vidimo. V tem se v ničemer ne razlikuje od propagandnega gradiva zavezniških vojsk, ki nanjo pošiljajo letala. Te hočejo ohraniti podobo čistih junakov in nedolžnih žrtev. Obešenje Sadama Huseina smo videli samo zato, ker ga je pripadnik milice Moktada El Sadra skrivaj posnel na mobilni telefon. Tudi ko bodo ubili El Bagdadija, ubili pa ga bodo zagotovo, ne bomo videli njegovega trupla. Anonimen in pozabljen bo končal v indijskem oceanu tako kot Osama bin Laden.
Pa vendar je kalifat v svojem upodabljanju smrti posebnež. Države skrivajo ubijanje, tudi milice pa praviloma ne marajo kazati množičnih pobojev in posameznih usmrtitev. El Bagdadi imitira državo, spektakularno nasilje pa kaže na to, da na njegovem ozemlju ni nobene države, ki bi ga omejevala. Deluje na ozemlju dveh držav, ki sta razpadli. Njegovo pobalinsko kazanje posnetkov groze govori predvsem o tem, da sta Sirija in Irak razpadla in da imajo med Alepom in Mosulom nad nasiljem monopol verske milice, ne pa državne strukture. Prebivalcev teh krajev ne spravljajo v grozo posnetki nasilja na internetu, ampak gotovost, da nikjer ni nobene telefonske številke, s katere bi lahko poklicali policijo. Na policijskih postajah so banditi. Zato so pripravljeni sprejeti kakršno koli državo, samo da jih zaščiti pred naključnim nasiljem, ki lahko kogar koli doleti kjer koli. Tako kot v Libiji vojske in milice tekmujejo v tem, kdo bo prvi vzpostavil državo. Razbitje države se kaže kot lahkoten otroški posel. Ustvarjanje novih pa je neskončno mučno opravilo za odrasle ljudi.