Zver spada v SDS, kar gotovo ni naključje. Velja za dovolj »tesnega sodelavca« trenutnega premierja (ki ne pozna naključij), da so nam ga ponudili za predsednika države. Ker je esdeesov, govori o »demokratičnem polu slovenske politike«. O tem, kdo je na tem polu, se lahko prepiramo. Kar je gotovo (in kar gotovo ni naključje), je, da Zver zato, ker je esdeesov, politiko polarizira. Polarizacija je nezmožnost priznanja in sprejemanja političnih razlik. Je povezovanje in združevanje proti sovražniku, ki bi ga bilo treba eliminirati (in ko bi se to zgodilo, Janša ne bi več potreboval Pahorja). S političnimi polarizatorji nista mogoča ne dialog ne konsenz. Prvo sporočilo, ki ga SDS-politik pošilja demonstrantom, je torej: izogibajte se dialogu in konsenzu, ki ga ponujajo tisti, ki družbo in politiko polarizirajo. Njihov »dialog in konsenz« sta zanje, kot je pošteno in naravnost sporočil Zver, »zadnja priložnost«. Ne dajmo jim je!

Če polarizatorji ne bodo uspeli z »dialogom in konsenzom«, je sporočil Zver, »ostane le še nasilje, anarhija, nedolžne žrtve, izguba suverenosti oziroma iskanje novega gospodarja«. Gospodo je torej strah, da bodo izgubili položaj »gospodarja« – tako pač očitno dojemajo svoje politične položaje. Gospodar potrebuje hlapce. Ničesar ga ni bolj groza od hlapcev, ki se zavedo svoje moči. Vse tisto drugo, s čimer nas Zver straši – in strahovanje in grožnje so privilegirani način esdeesovskega komuniciranja s hlapci – vse tisto, kar da bo padlo po nas, pa že imamo. Anarhijo imamo, ker so onesposobili in paralizirali državo, si je nekaj prigrabili zase in nekaj razprodali, vse pa prikrojili in podredili svojim interesom in sli. Nasilja in nedolžnih žrtev je njihovo tako imenovano reševanje krize – kar je modus njihove vladavine, njihovega gospostva – sproduciralo več, kot bi hoteli videti in vedeti. Nasilje ni le takrat, ko koga ubiješ ali vržeš granitno kocko v vladno palačo: nasilje je tudi, ko »gospodarji« ljudem ukinjajo službe in odžirajo dohodek, jih pehajo v revščino in ponižanje, jim jemljejo zdravje in pravico do zdravljenja, jih ropajo izobrazbe, kradejo politične pravice in svoboščine, teptajo njihovo dostojanstvo in jih žalijo. Suverenost pa je vse bolj samo še videz, ki ga dopuščajo tisti, ki jim hlapčujejo naši gospodarji, ker jim olajšuje njihove mahinacije.

Ljudje, večina prebivalcev, ljudstvo torej nimajo kaj veliko izgubiti. Izgube se bojijo tisti, ki nas strašijo, da bomo izgubili, česar po njihovi zaslugi že nimamo več. Najmanj razlogov za strah imajo tisti, ki bodo demonstrirali. Res je, da je vedno lahko še slabše. Bolj konkretno res je, da nam bo z ljudmi, ki se imajo za naše gospodarje, vedno samo še slabše, samo še vedno slabše.

Zver je povedal še več. Demonstracije je ocenil takole: »Zagotovo so demonstracije izkaz demokratične politične kulture. Oblast včasih potrebuje 'wakeup call'. A dostojni protesti morajo imeti svoj 'Geist', biti osmišljeni, biti 'za' nekaj. Ne pa kot v Mariboru, Ljubljani, Kopru in drugje biti le razbijaško 'proti', z glavnim sporočilom – 'gotof je'.« Zver je prepričan, da so »poklicani nasilneži... mešanica profesionalcev iz tujine, najstnikov in poklicnih tujih in domačih anarhistov ob podpori stare politične klike«. (Zakaj govori o »poklicanih nasilnežih?«)

Naš evropski poslanec, kot vidimo, pri svojih evropskih rjavih somišljenikih denuncira ljudstvo, ki ga plačuje. Ko se obrne na domače občinstvo, pa se spakuje z malo pokvečene angleščine in doneče nemščine. Bodo davkoplačevalci povedali, kaj si mislijo o investiciji vanj? A poglejmo vsebino. Zver potrdi, da je bilo geslo doslejšnjih demonstracij dobro izbrano. »Gotof je« – tega jih je strah. Strah jih ni tega, da so demonstranti »proti,« strah jih je tega, da so za »Gotof je« (tudi v množinski obliki).

Zverovo govoričenje o »demokratični politični kulturi« je popolnoma neobvezujoče. Edina brezprizivno obvezujoča beseda v demokraciji je tista, ko ljudstvo pove, koga hoče imeti na oblasti in koga noče imeti na oblasti. Ker so volitve vse bolj vodene, postaja zadnja beseda, pri kateri gre v demokraciji zares, tista, ko izigrano volilno telo naposled zavpije, da nekoga noče imeti več za »gospodarja.« Nobene druge »osmislitve« demonstracij ni treba. Njihov smisel je v sporočilu nesposobni vladajoči eliti, naj se pospravi. Ta zahteva je konstruktivna; »razbijači« so na oblasti. »Gotof je« je zdaj pravi izraz naše politične kulture. Drugo je anestezija.

Zverovo nakladanje o »dostojnih« demonstracijah, ki da bi morale biti »za« nekaj, je replika govorjenja o kritiki, iz katerega smo se delali norca, ko se je iztekal čas starega režima. »Kritika, vsekakor,« so govorili takratni oblastniki, vendar mora biti »pozitivna«, »konstruktivna« – ne pa le »proti« nečemu. Ne vem, koliko je ta Zver star (in ne bom šel na Google iskat podatkov), a vtis daje, da so ga, tako kot še nekaj njegovih esdeesovskih soborcev, usodno zaznamovali najslabši vidiki politične kulture starega režima. Ali pa totalitaristične težnje v politiki producirajo vedno iste norosti? Ne gre le za njegovo denunciranje demonstracij v imenu namišljenih konstruktivnih, dostojnih demonstracij. Gre tudi za razlago demonstracij kot dela tujih agentov. Nisem si mislil, da je ta obsedenost z zunanjim sovražnikom, z agenti iz tujine, ki sodelujejo s prikritim notranjim sovražnikom, še tako živa. Saj nam bodo, če preživijo demonstracije, pripravili še nove dachauske procese! Res bi bilo bolje vztrajati pri tem, da se skidajo.

Ampak groza Zverove, esdeesovske ocene demonstracij ni ta déja vu. Morda pa le vedo, da imajo zdaj in tu tako malo podpore, da se morajo zateči h klicanju duhov iz preteklosti? Resnična groza je v tem, da ta gospod in njegovi sporočajo, da absolutno ne razumejo, za kaj gre – za kaj nam gre. To nam mora biti jasno.