Idejo o uvedbi davka na finančne transakcije je predstavila evropska komisija septembra 2011, toda na evropski ravni ni soglasja o njegovi uvedbi. Nad uvedbo namreč niso navdušene vse članice (Švedska, VB). Uvedba davka na ravni celotne Unije je tako malo verjetna, zato so njegove največje zagovornice predlagale skupno sodelovanje na tem področju. Januarja 2016 naj bi davek uvedle Nemčija, Francija, Avstrija, Belgija, Estonija, Grčija, Italija, Portugalska, Slovaška in Španija. Prvotni nemško-francoski pobudi se je pridružilo devet članic evroobmočja. Ob morebitnem izstopu Slovenije in pogoju, da mora sporazum podpreti najmanj devet držav, se zdi politična usoda davka vse bolj negotova.
Za očeta ideje o davku na finančne transakcije imamo ameriškega ekonomista Jamesa Tobina, ki je uvedbo davka predlagal v 70. letih. Že v 30. letih je John Maynard Keynes predlagal davek na borzne transakcije, toda Tobinov davek pomeni njegovo nadgradnjo z vidika davčnih kazni za kratkoročne in špekulativne valutne nakupe. Konec osemdesetih let pride do nadgradnje v smislu uvedbe enotne davčne stopnje na vse finančne transakcije. Danes poznamo različne oblike davka, pri čemer so nameni za njegovo uvedbo praviloma naslednji. Prvič, uvedba davka naj bi zmanjšala špekulativnost in volatilnost na finančnih trgih. Ne gre za davek na institucijo, ampak na izbrane transakcije. Zaradi selektivnosti davek ne onemogoča izvajanja drugih, družbeno bolj zaželenih transakcij. Drugič, z davkom bi lahko pridobili nov stabilni vir financiranja, saj so davki na finančne transakcije manj podvrženi davčnim utajam in izogibanju kot druge oblike davkov za finančni sektor. Sodobna tehnologija in narava transakcij omogočata relativno učinkovitejši nadzor in pobiranje davkov. Po prvotni oceni evropske komisije bi lahko z davkom letno zbrali okoli 57 milijard evrov na ravni celotne EU in 30 milijard evrov v enajstih članicah. Tretjič, uvedba davka neposredno ne povečuje stroškov dela in v gospodarstvu nasploh, zato je njegova uvedba smiselna. Četrtič, po svoji naravi gre za progresivni davek, saj imajo tisti z višjim dohodkom znatno večji delež svojega dohodka v finančnih transakcijah. Morebitna uvedba davka na globalni ravni naj bi po nekaterih ocenah prinesla okoli 150 milijard dolarjev letno, s čimer bi lahko učinkoviteje reševali problem revščine in dohodkovne neenakosti. In petič, skozi davek bodo finančne institucije deloma povrnile del stroškov, ki so nastali zaradi njihovega reševanja v času sedanje krize.
V sedanjo krizo nas je potegnil tudi hipetrofiran bančno-finančni sektor. V obdobju pred krizo se je kreditna aktivnost slovenskih bank povečevala prehitro, zato so banke prevzemale vse večja tveganja, ter se vse bolj zadolževala v tujini. V času krize banke zopet delujejo prociklično. Številna podjetja namreč opozarjajo, da jim banke ne sledijo. S tem dodatno poglabljajo recesijo in poslabšujejo svoje prihodnje bilance. Skozi tako imenovano slabo banko smo banke odrešili mukotrpnega dela s problematičnimi podjetji. Banke so si umile roke, breme pa smo prevzeli davkoplačevalci. Zaradi tega bi moral prav finančni sektor nase prevzeti večji del odgovornosti in bremena. Uvedba davka ima zato največjo podporo predvsem v najbolj prizadetih državah EU (Grčija, Ciper, Italija, Portugalska, Španija). Po Eurobarometru uvedbo podpirata več kot dve tretjini anketiranih prebivalcev v EU. Uvedba davka na finančne transakcije v Sloveniji je lahko del odgovora na pričakovanja državljanov, sindikatov in drugih civilnodružbenih skupin. Občutek solidarnosti in prevzemanje odgovornosti sta v času krize pogosto mnogo bolj pomembna kot presoja uvedbe določenega davka zgolj s fiskalnega vidika.
Uvedba davka bi lahko prizadela države z vidika zmanjšanja finančnega trgovanja, če bi se del dejavnosti preselil v države brez omenjenega davka. Izkušnje držav, ki so ga samostojno uvajale, zato niso bile dobre (npr. Švedska). Uvedba davka je zato smiselna na svetovni ravni ali na ravni večje skupine bogatejših držav, saj bodo takrat škodljive posledice manjše. Ideja o uvedbi davka na ravni določene skupine evropskih držav pomeni širši regionalni okvir. Obenem skupina predstavlja dve tretjini BDP v EU in devetdeset odstotkov BDP v EMU, zato bodo morebitni negativni zunanji učinki bistveno nižji, kot če bi davek uvedli zgolj v posamezni državi. Kritiki opozarjajo, da bodo poskušale finančne institucije prenesti del bremena na svoje stranke, z višjimi provizijami, odpravninami in drugimi inovativnimi rešitvami. Toda ali to pomeni, da bi morali posledično ukiniti vse davke, pri katerih davčni zavezanec in davčni plačnik nista ista oseba? Obenem izogibanje davkom povzroča tudi določene transakcijske stroške, ki jih prav z uvedbo davka želimo povečati. Ti ob relativno nizki davčni stopnji (0,01–0,1 odstotka) odpirajo vprašanje (ne)smiselnosti takšnega početja.
Sedanja kriza je ponovno postavila v ospredje vprašanje uvedbe davka na finančne transakcije. Odhajajoča levosredinska vlada mu ni naklonjena zaradi premajhnega izplena. Toda (ne)smiselnosti uvedbe določenega davka ni mogoče presojati zgolj s fiskalnega vidika. Davki imajo namreč poleg redistribucijske in razvojne tudi sporočilno funkcijo. Osnovni namen davka je pravičneje porazdeliti bremena spopadanja s sedanjo krizo in zamejiti špekulante. Namesto odstopa od namere po uvedbi davka bi morala Slovenija postati njegova proaktivna zagovornica na evropski in globalni ravni. Bivša skupna država se je mednarodno pozicionirala skozi inovativno idejo kluba neuvrščenih. Davek na finančne transakcije je lahko podoben izziv. Ali smo željni in voljni sprejeti vlogo sodobnega Robina Hooda?
