Z dr. Štuhecem, ki si ob vseh upravičenih kritikah zasluži tudi priznanje za pogum – navsezadnje glasno kritizira šefe v Rimu, ki bodo tudi njemu pisali usodo – se je v tej točki mogoče strinjati. Brez odgovorov na ta vprašanja res ne bo želenega očiščenja. Zadevajo namreč sam notranji ustroj cerkvene institucije in njeno pripravljenost na soočenje z lastnimi zdrsi, strahovi in samoutvarami. Z odgovori podpisane jezni teolog seveda ne bo zadovoljen.
Najprej se je treba vprašati, od kod mu podmena, da so motivi cerkvenih globokih grl zgolj obsojanja vredni in da za mediji, ki so razgrinjali javnosti razsežnosti mariborske katastrofe, stojijo Cerkvi sovražne sile. Tako sovražne, da bi jo rade s pomočjo medijskih »kurirčkov« uničile. (Hm, sem mislila, da se je moja kariera kurirčka končala že daljnega leta 1970…)
Prvič, Štuhec zelo dobro ve, zakaj so Krašovčevi pogledi našli mesto v necerkvenih medijih. Ker so se cerkveni odločili, da bodo orodje cerkvenega vodstva, ne pa cerkvene javnosti. Ne pozabimo: nista Družina ali Ognjišče razkrila razsežnosti mariborskih »težav«, temveč italijanski časnik L'Espresso. V Mariboru in Ljubljani so dotlej z nuncijem Castellojem na čelu vsi molčali. Dobro obveščeni Štuhec tudi. »Levi« mediji pa so zaman trkali na zid molka. Drugič, Štuhec tudi dobro ve, kaj je bil glavni motiv Krašovca, da je škofom v pismu tako na dolgo popisal dogajanje v Mariboru, ga opremil z imeni in podprl z dokumenti, ki črno na belem dokazujejo, da sta Stres in Turnšek soodgovorna za neželeni izid nadškofijskih velenačrtov. Krašovec, morda res največji negativec v tej zgodbi, ni pisal pisem, ker bi se hotel znebiti osebne (so)krivde; nasprotno, to je v že v prvem pismu jasno priznal. Ni pa hotel sprejeti dodeljene vloge grešnega kozla. Ni torej na mestu vprašanje, »komu služi ali je služil« Krašovec, ker so njegova stališča prvi obelodanili »levi« mediji, temveč zakaj ni mogel svoje resnice pojasniti v »svojih« medijih, v dialogu s sodelavci in opazovalci dogajanj. Družina je, kot je znano, njegovo ponudbo za intervju po izbruhu afere zavrnila, škofje pa se na njegov predlog, naj se skupaj izrečejo o odgovornosti, niso odzvali.
Podobno velja tudi za cerkvena globoka grla. Resnico, morda tudi nekoliko interesno prirejeno, je znotrajcerkvena opozicija lahko razkrivala le zunaj uradne Cerkve, v medijih, ki svoje poslanstvo – obveščanje o zadevah v javnem interesu – pač jemljejo zares. Še to je bilo preveč: preglasne je doletela prekomanda. Bolj smiselno vprašanje, ki Štuheca kajpak ne zanima, je, ali lahko Cerkev uniči resnica, pa naj jo razkriva Emiliano Fittipaldi s pomočjo NLB, Dnevnik ali na primer Božo Dimnik, dobri znanec bivšega nuncija Castelloja. Ob tem je zanimivo vprašanje, ali utegne priti na dan še kaj, kar bo udarilo po cerkveni podobi – na primer, kdo vse sodi v cerkveni gejevski lobi – in je zato treba potencialna globoka grla vnaprej zastrašiti in diskreditirati. Natanko to, kot vemo, počne Washington v primerih Snowden in Manning, a mu nič ne pomaga: temačne državne skrivnosti vseeno prihajajo na dan. Ali niso torej »protiusluge« globokih grl še največje usluge instituciji sami? In navsezadnje: so lahko sivi strici in »triumfirajoča akademska levica« Cerkvi bolj nevarni, kot je sama sebi?
Skupni imenovalec za razmislek o teh vprašanjih ima zgodovinske korenine. Cerkvenemu vrhu se v minulih desetletjih ni uspelo izviti iz razmeroma dobičkonosne drže žrtve »rdečega zmaja« (ki ga očitno tako zelo potrebujejo, da so ga pripravljeni videti celo na Petrovem prestolu). Položaj nemočne žrtve, ki Cerkev navidezno odrešuje odgovornosti za lastno usodo, poskušajo zdaj ohraniti po preverjenem, a na dolgi rok enako škodljivem receptu. Namesto da bi se kot institucija pošteno zazrla vase – tako kot to poskuša storiti Rim po volji papeža Frančiška – s pomočjo Štuheca, Glavana in pripenjajočih se političnih podpornikov raje išče zunanje sovražnike. Potolčena, zmedena, prestrašena in napadalna Cerkev tako postavlja pod vprašaj natančno tisto, za kar ji menda gre – očiščenje in nov začetek.
A Cerkve na Slovenskem vseeno ni ne smiselno ne etično pokopavati kot sile, ki lahko tvorno sodeluje v družbenem življenju. Sladostrastna kritika trupla, ki se valja v blatu, je odbijajoča. Cerkev je vredna vse pozornosti ne le zato, ker je pravica do veroizpovedi ena od temeljnih človekovih pravic, temveč tudi zato, ker so evangelijska sporočila v svetu egocentrizma, razpadajočih skupnosti in vsakršnih neodgovornosti do sebe, drugih in okolja še vedno – ali spet – aktualna in odrešujoča. Krščanstvo, kot je nekoč rekel francoski katoliški intelektualec Jacques Maritain, je zgodovinska energija, ki »ne deluje v višavah teologije, ampak v globinah posvetne vesti in posvetnega bivanja«. In še: človekovih pravic v Franciji niso razglasili tisti, ki so verovali v katoliške dogme, ampak racionalisti, a to ne pomeni, da humanizirajoči impulzi niso prišli tudi iz krščanstva.
Tisti, ki Cerkvi na Slovenskem odrekajo njen položaj v družbi, spregledujejo tudi dejstvo, da številni slovenski duhovniki, misijonarji in verniki v kritiki ravnanja vodilnih klerikov ne vidijo izdaje, temveč evangelijsko pot do resnice in moralne prenove. Eden od njih, pater Branko Cestnik, je, na primer, že leta 2002 javno spregovoril o pedofilskih škandalih in med prvimi pisal o sramoti, da je cerkveno podjetje T-2 postalo največji razpečevalec pornografije. Bil je prvi klerik, ki je v Jani – ne v Dnevniku ali v Družini – jasno obsodil neevangelijsko početje v mariborski nadškofiji. Je tudi eden redkih, a zato tem bolj dragocenih klerikov mlajše generacije, ki razume, da »hudič ne vstopa v Cerkev tam, kjer napadajo levi mediji«, ker je »preveč bister, da bi napadal frontalno«. Zato se je treba, z nasmehom poudarja, »ozreti za hrbet«.
Tam pa čaka črni hudič, vse nas, leve in desne…