A tudi slepo vztrajanje pri domnevi nedolžnosti, na katero se sklicujejo zlasti politiki, ima svoje omejitve. Morda pride za razjasnitev v poštev izrek »summum ius summa iniuria« ali »najvišji zakon je lahko največja krivica«. Naj postrežem z najbolj brutalno ilustracijo. Hitler je formalno nedolžna oseba. Samomor je prekinil pot do sodišča. A njegova vloga in odgovornost sta nesporni za večino razumnih ljudi. Enako velja za kar nekaj nacističnih zločincev, ki so se odločili za enak konec poti, naj omenimo le Himmlerja ali Odila Globočnika. Pri nekoliko manj spornih osebnostih, kot je na primer škof Rožman, si nekateri oddahnejo in prepustijo sodbo zgodovinarjem. Drugi spet z veseljem pozdravljajo oprostilno sodbo, ki ustvarja formalno nedolžnost zgodovinsko sicer nedvomno dokazano temne osebnosti, da ostanemo pri tej prizanesljivi opredelitvi.
Kriminologija, kjer se prepletajo spoznanja različnih ved, primeroma sociologije, psihologije in tudi zgodovine, ima svobodnejše polje interpretacije. Čeprav ima tesno vez s kazenskim pravom, si lahko privošči opredelitve, ki niso vezane izključno na formalne sodbe. V nasprotnem ne bi mogli nobene očitne tragedije, ki je posledica zločinskega delovanja, označiti s pravim imenom. In za današnje čase je edino ustrezno poimenovanje tega, kar Izrael počne v Gazi, genocid.
