Banke bodo nedvomno odigrale ključno vlogo kot ultimativno preživetveno sito za podjetja s presežnim dolgom. Pa je dobro, da so odločitve o prihodnjem videzu slovenskega gospodarstva prepuščene izključno finančnikom? Znano je namreč, da so finančni kriteriji postavljeni predvsem s ciljem kratkoročnega izplena in zahtevajo čimprejšnje donose. Pogosto za ceno zdravega jedra poslovanja podjetja. Asker in soavtorji (2011) tako pokažejo, da so ameriške delniške družbe, katerih cilj je bila maksimizacija kratkoročne vrednosti podjetja po diktatu borznih trgov, investirale zgolj pol toliko kot primerljive družbe z omejeno odgovornostjo, katerih vrednost ni bila tako odvisna od finančnih trgov.
Osnovna podmena, ki jo diktira metrika finančnih kazalcev, je, da je kapital izjemno redka dobrina, s katero je treba varčevati. In to načeloma drži. Kapital je praviloma res redka dobrina, vendar pa so tržne priložnosti še bolj redke. Tukaj nastopi težava, ki jo imajo finančniki in njihova metodologija. Njihovo vrednotenje teh priložnosti in ocena z njimi povezanih tveganj je namreč pogosto diametralno nasprotna vrednotenju podjetij samih. Zgolj del te vrzeli je objektiven in ga lahko pripišemo različnim pogledom na bodočo dinamiko relevantnega trga in posledično rentabilnost investicije. Ta del je nujno potreben, saj predstavlja za podjetja soočenje s finančno izvedljivostjo. Drugi del razlik pa temelji na posledicah prakticiranja finančne ortodoksije oziroma preveč premočrtno sledenje maksime o učinkoviti rabi kapitala. Ta pa zahteva kratke odplačilne dobe, nizko tveganje in takojšnje donose.
Christensen in van Beveren (2014) za ZDA pokažeta, da je primarni razlog za to, da se zaposlenost po krizi še ni vrnila na raven iz leta 2007, medtem ko si je BDP že opomogel, ravno v finančni ortodoksiji. Ta naj bi botrovala temu, da se je poudarek inovacijske dejavnosti prevesil na stran učinkovitostnih inovacij, torej takšnih, ki primarno znižujejo stroške proizvodnje že obstoječih proizvodov. Del stroškovnega prihranka je seveda v nižjih potrebah po delovni sili za enak obseg proizvodnje. Finančniki v takšnih inovacijah hitreje prepoznajo ustrezne donose na vloženi kapital, manj pa so pripravljeni financirati bolj tvegane inovacije v nove produkte, ki bi širili trg ali ustvarjali nove trge za podjetje. Takšne inovacije so hkrati bolj tvegane in bistveno pozneje začnejo kazati pozitivne učinke kot procesne inovacije, ki dajejo rezultate bistveno hitreje.
Lahko je torej vztrajati pri tem, da denarja ni. To naše in tuje banke že počnejo. Težje je prepoznati priložnosti za rast in videti prihodnji uspeh podjetij, čeprav trenutno njihovo poslovanje visi na nitki. Bankam takšne analize ne ležijo. Daljnovidnosti in vizije enostavno ni v njihovem DNK. Ne sme ju biti. V zadnjih petdesetih letih se je doktrina maksimizacije donosov za delničarje in pričakovanja borz po neprekinjeni rasti prihodkov razrastla v vse pore finančne analize. Kazalci donosov in uspeha poslovanja podjetja, ki zanimajo finančne trge, so posledično podrejeni zgornjima ciljema. Menedžerji so označeni za neuspešne, če njihova podjetja ne izkazujejo napredka na finančnikom otipljivih področjih. Talentirani kadri, inovacijam in učinkovitosti spodbudna klima, dinamičen razvojni oddelek in celo razvojni preboj to niso.
Podobno kot se je dogajalo na prelomu 20. stoletja, je tudi danes status in vpliv finančnega sektorja v gospodarstvu izjemno močan. Dobički finančnega sektorja so lani v ZDA dosegli 37 odstotkov dobičkov v vseh preostalih panogah skupaj. Tik preden ga je odnesla kriza, pa je predstavljal dobiček tega sektorja 62 odstotkov skupnih dobičkov vseh preostalih gospodarskih sektorjev. Zaradi močnih finančnih oddelkov nefinančnih podjetij in vpliva finančnega lobija na politiko te številke bistveno podcenjujejo dejanski vpliv finančnega sektorja. Ključnega pomena je, da finance neusmiljeno krojijo usodo preostalega gospodarstva.
Pri nas so razmere še bolj drastične, saj kapitalski trg ne deluje in je financiranje z lastniškim kapitalom praktično neobstoječe. To pomeni, da je breme financiranja poslovnih projektov ali samo vzdrževanja podjetij pri življenju povsem na bankah. Tudi tisti del financiranja, ki je dolgoročne narave in bi ga sicer financirali skladi tveganega kapitala ali celo investicijski skladi, je pri nas, po sili razmer, v domeni bank. Banke, proti svoji naravi, delujejo kot praktično edini financer tveganih dolgoročnih projektov, ker imamo slabo razvit kapitalski trg, naša podjetja pa redko lahko nastopijo na tujih trgih tveganega kapitala. Če se bodo banke krčevito držale za denarnice, tudi ko bodo na njihova vrata trkala podjetja z dejansko dolgoročno perspektivo, bodo gospodarstvu nepopravljivo škodovale, pa četudi bodo pri tem delovale povsem v skladu s svojo novo pridobljeno konservativno posojilno politiko.
