Že dolgo noben slovenski film ni pritegnil tolikšne pozornosti »na jugu«, kot to velja za film z naslovom Sarajevo Safari režiserja Mirana Zupaniča. Zgodba je res strašna: med vojno v Bosni so se dogajale krvave in grozne stvari, a na nivoju patološke bizarnosti je mogoče posebej izpostaviti eno. Gre za prav posebno aktivnost dela vojske Republike srbske. Najbrž je šlo za sam vrh poveljstva, saj nihče drug ni mogel organizirati takšne operacije: na kratko, v času obleganja Sarajeva je obstajala možnost, da se je nekdo prijavil, da bi prišel na položaje in za resno denarno nadomestilo z zaščitenega ostrostrelskega gnezda streljal na žive ljudi v mestu.
Premožni obiskovalci, željni krvave pustolovščine, so z letalom najprej prileteli v Beograd, od tam so jih običajno prepeljali na Pale, hrib nad Sarajevom, kjer je bil glavni štab vojske bosanskih Srbov. Tam jih je prevzel del enote, ki jih je odpeljal na položaje. Kjer jih je, kot na strelišču, čakalo mesto, kamor so legli in čakali tarčo. Ko so pritisnili na petelina, so dobili trofejo: vpisali so se na seznam morilcev v neki vojni, ki je tragično globoko zaznamovala naša življenja. In za katero se trideset let od njenega začetka, ko čas mineva, zdi, da vemo vse manj.
Nenavadna je ta moč človekove relativizacije.
Prvi odzivi na film Sarajevo safari so bili: »Škandal! Pa saj ni mogoče, ali res obstaja človeško bitje, ki je pripravljeno na kaj takega!?« To so bili tisti dobronamerni odzivi. Vedno pa obstajajo tudi tisti drugi. Glavnina srbskega nacionalizma je šla v pričakovano smer: spet potvarjanje resnice! To so laži. Zupanič je poln sovraštva, treba ga je vreči z AGRFT, je glavni ton teh obtožb, a vse to ni pomembno, razen za tiste, ki hočejo verjeti v utvare. Ne glede na vse si namreč ni lahko zamisliti, da obstaja človek, ki ima recimo v Milanu spodobno življenje in delo, pa še velik biznis, dostop do velikega razkošja in vse, kar pride zraven. A potrebuje še adrenalinski višek: ubiti človeka. Videti in doživeti, kako je prečkati to črto in imeti na vesti – čeprav tega nihče ne bo vedel – takšno usodno znamenje.
Glavni pripovedovalec v filmu je obveščevalec, Slovenec v JLA, izurjeni kader, ki ga je pozneje verjetno zaposlila Cia. Po lastnem pričevanju je bil v letih 1992–1994 tridesetkrat v Sarajevu in na Palah. Imel je prepričljivo novinarsko akreditacijo in je brez težav prečkal frontno črto. V nekem trenutku pa je med intervjujem dejal, da je zaradi narave svojega dela videl vsakršno sranje, a da je to moral povedati, ker zvečer, ko leže v posteljo, vidi telesa, ki padajo, potem ko dobro oborožen in natančen strelec zadane moškega, žensko ali otroka. Zaradi športa. In/ali razvedrila. Mučna zgodba.
Gledalci pri tem nimamo razloga, da ne bi verjeli, da ta človek, ki je v bistvu pustolovec, govori resnico. Način, kako govori in sestavlja celotno sliko, kaže, da zelo dobro ve, o čem govori. Bil je vsekakor tam. In videl, kar je videl. Ta zgodba je tako neprijetna in problematična, da je usoda filma takoj trčila ob ovire: na sarajevskem filmskem festivalu ga niso hoteli uvrstiti v tekmovalni program. Kar je mogoče celo razumeti: ščitijo svojo konjunkturo. Neprijetna dejstva škodijo tako imidžu kot biznisu. Druga stvar je, da film koristi splošnemu vzdušju in boljšemu razumevanju sveta. Za razmišljanje o tem pa ni časa, ko gre za velik posel. Film so na koncu pred polno dvorano prikazali v Sarajevu na dokumentarnem festivalu AJB in imel bo svoje življenje. To je najpomembnejše – molk je najslabši, a tukaj se niti ne ukvarjamo s tem, ali je film dober ali slab, ampak s poskusom, da bi osvetlili fenomen nezaželenega otroka. Zdaj je tukaj. In treba je živeti z njim. Ni več poti nazaj.
Prvi rez je najbolj globok in za avtorja filma je najhuje, ker so prvi spregovorili. To pogosto ustvarja nasprotnike: ne verjamem, da je sporna sama kakovost filma. V četrt stoletja, kolikor pisec teh vrstic gleda filme na tem festivalu, je bilo mogoče videti na desetine tehnično in kompozicijsko slabih del. Torej ne gre za to. Ena od recenzij tega filma, ki bi bila lahko, a morda ni, povezana s tem, da filma niso izbrali za SFF, je izšla v hrvaških medijih in pravi, da je motiv tega filma – senzacionalističen. Te značilnosti v Zupaničevem opusu in značaju nisem opazil, a »kritika« ima pravico misliti, kar hoče: vendar se zdi, da to ni srž »problema« s tem filmom.
Tretji vidik je, da je tudi delu filmskih kast ta film težko padel. Res je, da je stvar izjemno težko prebavljiva, saj ko v nekem trenutku sarajevski zakonski par osebi v filmu pripoveduje, kako je njuno petletno hčerko zadel ostrostrelski naboj na srbskih položajih, in ko obveščevalec pove, da se je za umor otroka domačinom plačala največja tarifa, potem se ne morete izogniti vprašanju, kakšen je pravzaprav svet, v katerem živimo, in kje so meje tega, da človek – po takšni tragediji – sam vzame pravico v svoje roke. Kar pa se, to vemo, vedno konča tragično, a hudiča, kdaj je dovolj tragedije na tem svetu!?
Vsak avtor in vsaka avtorica na tem svetu bi se morala zamisliti, če bi se soočila s temo Sarajevo Safarija. Nekdo bi to naredil bolje, bolj dinamično, nekdo slabše, nekdo bi pustil zgodbo v njeni neposredni surovosti, tako da bi stvar deloma zdrknila v televizijsko oddajo, kdo drug pa bi z dodatnim vztrajanjem pri podrobnostih ustvaril morda kompleksnejšo sliko. Kdo bi iz tega naredil nekaj negledljivega, kdo pa mojstrovino.
A najslabše bi bilo, če ne bi izvedeli za ta del zgodbe. Po njej bo vsak hotel verjeti v tisto, kar si želi. Toda Nietzsche pravi: »Vera je, da nočeš vedeti, kaj je resnica.«
