Vprašanje je, kaj tista fotografija dela pri tem članku. Ne gre le za to, da ne sodi tja, kjer so jo objavili. Tudi sama po sebi je patetična. Poglejte, koliko demonstrantov proti Putinu se je zbralo v Moskvi, pogreznjenih v protidemokratično temo, pred nosom ruskega diktatorja. V svobodni in demokratični evropski prestolnici so dva ujeli v objektiv prejšnji teden. O kakšnih protivladnih demonstracijah tu seveda ni ne duha ne sluha. Ta fotografija veliko pove o stanju duha v našem svetu, ki se samoljubno imenuje civilizirani. Da je bila objavljena v Guardianu, ki je svobodoljubnejši od večine evropskih medijev in od vsega, kar izbljuvajo ameriške medijske korporacije, bi moralo le še povečati našo zaskrbljenost. In ob tem, kar se dogaja okoli nas, bi morali biti hudo, res hudo zaskrbljeni. Ne toliko zaradi Rusov, kolikor zaradi naših.
Kar koli že je mogoče reči proti Putinu, težko bi rekli, da je fašist. Primerjati ga s Hitlerjem je norost. Fotografija, ki sem jo omenil, je le eden med mnogimi pokazatelji, da taka primerjava ni na mestu. Fašisti so na naši strani. Fašiste podpira naša stran. Fašizem je naš.
Tudi če gledam na tako imenovano ukrajinsko krizo cinično in na vse to poročanje in govorjenje o njej kot na eno samo propagando, nič drugega kot propagando, mi je en vidik posebej težko razumeti: zakaj je Zahod prepustil protifašistično karto Rusom? To je močna karta. Vsemu zgodovinskemu revizionizmu navkljub Hitler še vedno deluje kot simbol zla. Mar ni s čisto propagandističnega vidika nespametno prepustiti tako karto nasprotniku? Naj postavim vprašanje ostreje: zakaj je Zahod prepustil protifašistično pozicijo Rusiji? In to v trenutku obče, pogostoma histerične, protiruske mobilizacije, eskalirajoče rusofobije.
Ta zahodna opustitev protifašizma ni povsem monolitna. Ne gre za to, da bi vsi poročevalci in komentatorji zanikovali, da so med našimi Ukrajinci fašisti. Financial Times je denimo prejšnji teden objavil komentar, ki je malo odstopal od povprečja, ker je pisec poskušal nakazati, da imajo Rusi za svoje ravnanje razloge, ki bi jih bilo mogoče racionalno dojeti. Omenil je tudi, da je bilo na kijevskih ulicah in trgih mogoče opaziti posameznike, ki so imeli na rokavih trakove s svastiko. Potem pa je komentator ponudil dve relativizaciji, s katerima je le še bolj zabetoniral enoumje, v katero se naglo pogreza naš svobodni svet.
Najprej je tiste posameznike (seveda gre za posameznike, ne za skupine), ki so se označili s svastiko, imenoval »nacionaliste«. Vprašujem se, ali je ta izvirnost bolj prispevek k teoriji nacizma ali nacionalizma. Konvencionalna vednost ima človeka, ki se označuje s svastiko, za nacista. Kak nacionalist je lahko tudi nacist, a ne zato, ker je nacionalist. Med nacionalizmom in nacizmom ni nobene nujne zveze. Nacionalist je, kdor se zavzema za državo kot neodvisno politično skupnost. Nacionalistična so bila demokratična gibanja od pomladi narodov sem, nacionalističen je bil odpor proti nacistični okupaciji, nacionalističen je bil protikolonialistični boj. Nacisti so antietatistični, nasprotniki države, tako kot bankirji na Wall Streetu (in žal velik del poniklega gibanja za okupacijo Wall Streeta). Antinacionalizem je postal trgovska znamka liberalizma v obdobju njegovega zatona in z njim tako ali drugače povezanih organizacij globalnega gospostva.
Potem je tisti komentator dodal, da so bili ti »nacionalisti« v manjšini. Ta argument bi veljal, če bi bile v tistih dneh v Ukrajini volitve. Janukovič pa ni izgubil na volitvah (na zadnjih je celo zmagal). Odstranili so ga – nesposobnega kot je bil – z nasiljem. V nasilnem prevzemu oblasti pa so imeli »nacionalisti« s svastikami ključno vlogo. Če so bili po številu še taka manjšina, so bili udarne enote, SA: Sturmabteilungen, demokratičnega prevrata. Če vodilne demokratične sile širijo demokracijo po svetu z ognjem in mečem, čemu je ne bi na tak način vzpostavljali tudi primerno organizirani državljani pri sebi doma? Volitve so tako in tako postale brez pomena, demokracija pa je naziv, ki ga podeljujemo vsem našim.
Dodaten problem v Ukrajini je, da tistih SA po uzurpaciji oblasti ni potolkla kaka druga frakcija uzurpatorjev, tako kot svojčas v Nemčiji, temveč se preobražajo v (Waffen-)SS. V roke so dobili, med drugim, notranje ministrstvo, ki zdaj oblikuje »nacionalno gardo«, katere jedro so »prostovoljci« iz »samoobrambnih enot«, ki so bile »formirane in izurjene« med nedavnimi protesti. (Citiram uradno ukrajinsko poročilo.) Na očeh vseh, ki le hočejo videti, se pod pokroviteljstvom in ob podpori zahodnih vlad formira fašistična vojska – medtem ko v Latviji, ki je med glasnejšimi kritiki Rusije, paradirajo veterani Waffen-SS še iz Hitlerjevih časov.
Tu in tam kdo pravi, da je govorjenje o fašistih v Ukrajini (in dalje proti zahodu) zgolj ruska propaganda. Ampak prav glasno tako govorjenje ni. Ne zato, ker bi ga bilo lahko izpodbiti, temveč bolj zato, ker hočeš nočeš obrača pozornost na pojav, ki je za zdaj za mnoge še vedno nevšečen. Iz istega razloga se na Zahodu nihče ne trudi zanikovati dejavnosti ukrajinskih fašistov. Prav tako ni videti, da bi se kdo, od naših »voditeljev« navzdol, trudil gledati stran, se sprenevedati, da tega ni. Ne, naši so se odločili, da to ni problem. To je problem.
