Evropski načrt za Francijo in Nemčijo

Francija in Nemčija – glavni gonilni sili evropskega združevanja že več kot šest desetletij – se ne bi smeli sprijazniti s to situacijo. Nujno potrebujeta skupni načrt, ne pa medsebojnih očitkov Nemcev, ki zagovarjajo politiko ponudbe, in Francozov, ki zagovarjajo politiko povpraševanja.

Prepričana sva, da je ta spor nesmiseln. Medla rast produktivnosti že na prvi pogled kaže na slabosti ponudbe, kombinacija velike brezposelnosti in vse manjše inflacije na slabosti povpraševanja, razlike v obrestnih merah znotraj enega monetarnega območja pa na drobljenje območja. V resnici ima Evropa več bolezni. Tako je treba ukrepati na vseh treh frontah. Vprašanje pa je, kako. Če bi bila Evropa ena država z eno vlado, bi sprejela dvotirno strategijo, in sicer kombinacijo ambicioznih reform za spodbujanje gospodarske rasti in hkratne podpore z ustrezno fiskalno politiko. Centralna banka pa bi jasno dala vedeti, da je pripravljena služiti kot »porok za vladna financiranja«.

Evropa ne more storiti nič od tega in na voljo nima lahkih rešitev. Ena od njih bi bila vzpostavitev fiskalne zmogljivosti na ravni evrskega območja, ki bi vključevala tudi zmožnost zadolževanja. Toda čeprav je to na dolgi rok gotovo zaželeno, trenutno za takšen proračun ni virov prihodkov, za njegovo izvajanje pa ne vladne strukture. V tem kontekstu se vsi strinjajo, da so najboljši odgovor vlaganja. Evropska komisija je predlagala načrt za spodbujanje vlaganj z novim programom financiranja, za katerega upamo, da bo uspešen. Toda evropske gospodarske rasti ni mogoče reševati le tako, da se daje denar.

V nedavnem poročilu sva predlagala pragmatičen pristop pri iskanju izhoda, tako da bi upoštevali dejstvo, da se Francija in Nemčija, čeprav sicer obe potrebujeta reforme, soočata z različnimi izzivi, zaradi česar morata ustrezno usmeriti vsaka svojo gospodarsko politiko. V Franciji kratkoročna negotovost povzroča skrb in nezaupanje, toda dolgoročni obeti so dobri. V Nemčiji pa skrb in nezaupanje povzroča dolgoročna negotovost, medtem ko so kratkoročni obeti ugodni. Pri Franciji se bojiva premajhne drznosti, pri Nemčiji pa prevelikega samozadovoljstva. Odgovorni v Franciji bi morali dati prednost novemu modelu gospodarske rasti, ki bi temeljil na večji fleksibilnosti in varnosti delojemalcev ter na vitkejši in učinkovitejši državi. Nemčija pa se mora soočiti s svojim demografskim izzivom, predvsem tako, da svojo družbo pripravi na večje priseljevanje in da spodbuja prehod k modelu vključujoče gospodarske rasti, ki bi temeljila na izboljšanju povpraševanja in boljši uravnoteženosti med varčevanjem in vlaganjem. Prav tako pozivava k jasnejšemu regulatornemu okolju. Zasebno vlaganje je sodba o prihodnosti. V energiji, transportu in digitalnem sektorju, če jih naštejemo samo nekaj, mora regulator zagotoviti prave parametre in omogočiti predvidljivost.

Francija in Nemčija morata tudi spodbujati model »sektorjev brez meja« v posameznih strateško pomembnih gospodarskih panogah. To pomeni skupno zakonodajo in regulativo ter celo skupnega regulatorja. Meniva, da sta takšna sektorja energetika in digitalna ekonomija. Predlagava pa podobno pobudo, ki bi zagotovila popolno prenosljivost strokovnega znanja in socialnih pravic. Še več, tako kot evropska komisija sva prepričana, da je povečanje vlaganj glavni del odgovora na vprašanje, kako zagotoviti gospodarsko rast v Evropi. Prav je, da je v Nemčiji znotraj okvira javnih financ nadzor javnega dolga dobil ustavni status, vendar ni dobro, da se v manevrskem prostoru, ki je tako ostal v proračunu, zanemarja spodbujanje vlaganj. Kdor zapušča prihodnjim generacijam hišo v slabem stanju, premoženja ne upravlja odgovorno. Nemška vlada lahko poveča javna vlaganja in bi jih tudi morala.

Hkrati s tem, ko se od bank zahteva, naj manj tvegajo, je treba preprečiti vseprisotni odpor do tveganj v finančnem sistemu. Prav tako predlagava, da se z novim evropskim javnim denarjem spodbudi instrumente, ki bi razvijali porazdelitev tveganj, in rešitve za podpiranje vlaganja kapitala. Predlagava tudi ustanovitev evropskega sklada nepovratnih sredstev za podporo javnim vlaganjem v evrskem območju, ki bi pomagala uresničevati skupne cilje, krepiti solidarnost in spodbujati odličnost.

Evropa je več kot le trg, denarna enota ali proračun. Zrasla je okoli cele vrste skupnih vrednot. Za ohranitev teh vrednot morata Francija in Nemčija združiti svoje moči, da bosta tako ponovno odkrili in iznašli evropski socialni model ter začeli konkretne pobude na področju standardov minimalne plače, politike trga delovne sile, upokojevanja in šolstva.

Več desetletij je francosko-nemška naveza povezovala Evropo in omogočala njen napredek. Danes pa vodilni politiki Francije in Nemčije objavljajo skupne izjave in se medsebojno obtožujejo. Ni več časa za prepire. Evropa potrebuje dejanja.

Jean Pisani - Ferry je svetovalec za načrtovanje politike v francoski vladi ter profesor na Hertie School of Governance. Henrik Enderlein je profesor na Hertie School of Governance in direktor Jacques Delors Institute v Berlinu.