Tehnike globalnega nadzora proizvajajo zanimiv paradoks modernega sveta. V Libiji so v zadnjem tednu ameriški komandosi v kirurško natančno izvedeni operaciji ujeli Abu Anasa Al Libija, enega od voditeljev libijske franšize organizacije Al Kaida, ki je osumljen organizacije niza paravojaških napadov. Odpeljali so ga na vojaško ladjo San Antonijo, kjer ga zaslišujejo. Isto noč so na drugem koncu Afrike komandosi vdrli v hišo na somalijski obali, kjer so iskali enega od voditeljev somalijske paravojske šebabov. Bil je v hiši, vendar se je ugrabitev ponesrečila, šebabi so zaznali napad in napadalce odgnali.
Svet je popolnoma transparenten, nikjer več ni človeka, ki ga ne bi bilo mogoče izslediti s signalom mobilnega telefona, satelitsko kamero, radarji in vso drugo tehnologijo. Vsi nadzorujejo vse. Če državne službe in vohunske službe ne vedo, kje je človek, imajo na googlu zagotovo zapisan njegov naslov, telefonsko številko, registrsko številko njegovega avtomobila in tudi fotografijo hiše na google maps. Tudi amaterji lahko z nekaj dobre volje, dostopno tehniko in božjo pomočjo nadzorujejo svojo okolico. Organizirane institucije pa lahko nadzorujejo vse.
Tisto noč, ko so komandosi skočili s svoje ladje in vdrli v Libijo, so na drugi strani obale Sredozemlja v morju plavala trupla potnikov ladje, ki je krenila z iste obale v Libiji, na kateri so pristali komandosi. Te ladje nihče ni opazil, čeprav je bilo na njej 500 beguncev iz vojne v Siriji in Somaliji, odplula pa je v času, ko je bila libijska obala zaradi načrtovanega napada pod poostrenim nadzorom. V neposredni bližini otoka Lempedusa je začela ladja goreti in se je potopila. Preživelo je 150 ljudi, vsi ostali so se utopili. Okoli tristo.
Tristo mrtvih je številka, ki daleč presega število običajnega terorističnega napada, kakršne je organiziral Al Libi. V spektakularnem napadu šebabov na trgovski center Westgate v Nairobiju je bilo ubitih 72 ljudi. Skupno število utopljenih pred zadnjim brodolomom pred Lampeduso je morda petkrat večje. Vsako leto pa se v Sredozemlju v podobnih brodolomih utopi okoli 1500 ljudi. Ocena števila beguncev in ekonomskih migrantov, ki so se v zadnjih desetih letih utopili v Sredozemlju, se giblje od deset do dvajset tisoč. 15.000 je najbolj kredibilna številka. Desetina ubitih v državljanski vojni v Siriji. Pet enajstih septembrov. Najbolj zanesljivo sledijo brodolomom in utopitvam nevladne organizacije, kot je Fortress Europe, ki podatke objavljajo na blogih. Natančnega števila ni mogoče določiti, ker plovbe ladji, ki v Sredozemlju prevažajo begunce, ni mogoče natančno nadzorovati. Ali res?
Gibanje ladji na morjih je eno od najstarejših dokumentiranih birokratskih opravil na svetu. Samo dovolj zmogljivosti je treba mobilizirati. Obvladale so ga tako arhaične institucije, kot je bila Jugoslovanska vojna mornarica na začetku osemdesetih let. V Pulju je imela v nekdanjem poveljstvu avstroo-grske mornarice v podstrešju prostore, kjer so bili sredi sob veliki zemljevidi celotne obale na prozornih plastičnih ploščah. Mornarji so se morali naučiti pisati nazaj, da so oficirji lahko brez težav sledili gibanju prometa na celotni obali od Debelega rtiča do Ulcinja. Sistem obalnih radarjev, svetilnikov, opazovalnic in patruljnih ladji je beležil vse ladje od jadrnic do letalonosilk. Vsak položaj je bilo mogoče določiti s primitivnimi radarji. Vsa tehnologija je bila analogna in brez povezav s sateliti. Na morju pred Istro je bil cilj nadzora preprečiti, da bi ribiči iz italijanskega pristanišča Chioggia lovili v jugoslovanskih ozemeljskih vodah. Težava je bila v tem, da so bile ribiške ladje hitrejše od patruljnih čolnov in so pogosto imele boljše radarje. Vendar je bila njihova pot pedantno začrtana od vstopa v ozemeljske vode do izstopa iz njih. Tudi Sredozemsko morje bi moralo biti mogoče nadzorovati in zaznati, da je v njem ladja v težavah, ki potrebuje pomoč.
Sredozemsko morje je res veliko. Poti beguncev in ekonomskih migrantov z afriške celine pa so bolj ali manj znane. In niso tako strašno dolge. Italijanski otok Lampedusa je najbolj pogost cilj tihotapskih ladji, ki odplujejo iz Libije. Med Lampeduso in libijsko obalo je sedemdeset navtičnih milj. Poceni garminov radar za jahte ima domet 35 milj. Dve manjši jahti bi brez večjih težav lahko nadzorovali koridor, po katerem pride največ migrantov z afriške obale, in morje, v katerem se jih največ utopi. Za reševanje brodolomcev pa so potrebne večje reči in bolj organizirane strukture. Vojaške ladje, ki plujejo po Sredozemlju, imajo vgrajene radarje z dometom 250 kilometrov in nadzorujejo krog s premerom 500 kilometrov. Na morju je dovolj tehnike, da bi moral biti pretok potnikov popolnoma transparenten. Njihov položaj pa sporoča vsak mobilni telefon.
Pa vendar nova velika katastrofa vedno nastopi kot popolno presenečenje. Ob slikah plastičnih vreč s trupli, ki jih zlagajo v skladišča, je slišati nekaj protokolarnih političnih izjav o nezaslišanosti in nedopustnosti in grozi. Papež pade na kolena, moli za duše utopljencev in izraža ljubezen do preživelih. Veliko je sočutja, ljubezni do bližnjega in uradnega jokanja. Na morju pa se že, ne da bi kdor koli opazil, potaplja še ena ladja, z obale pluje nova. Ideja, da o vsem tem nič ne vemo in da ni mogoče narediti nič, zveni v modernih časih neprepričljivo. Ob zadnji katastrofi v Lampedusi so se v evropski komisiji začeli pogovarjati, da bi morda lahko naredili kaj več in kupili še kakšno ladjo.
Super bi bilo, če bi to naredili hitro in na veliko. Številke mrtvih so primerljive s številkami žrtev v vojnah. Reševanja civilistov bi se morda bilo treba lotiti z vojaškimi metodami. Zaradi različnih interesov držav v EU ni mogoče narediti konsenza? Naredimo koalicijo voljnih in povabimo Američane, če nam vrnejo usluge iz zalivske vojne in Afganistana. Ali pa vsak brodolom z več kot deset mrtvimi obravnavamo kot teroristični napad na civiliste in pošljemo posebne enote, da preživele spravijo vsaj na ladjo, kjer zdaj Američani zaslišujejo Al Libija. 15.000 mrtvih sta skoraj dve Srebrenici. Evropa si na glavo koplje obtožbo zločina proti človeštvu.
