Nič pa me ne ovira, da ne bi pisal o samih volitvah. Evropske volitve so pravzaprav pomembnejše od lokalnih. Ne samo zato, ker bomo dejansko izvolili kar najbolj odtujeno oblast (unijsko ali po naše zvezno), ljudi, ki bodo sprejemali zakone in se pogajali s sebi podobnimi (mogoče le bolje poučenimi) tujci nekje v smogu oddaljenega Bruslja, potem ko se jih v Ljubljani nihče več ne bo spomnil (z izjemo kakšnega zlopamtila), se pravi, razblinili se bodo na ozadju »evropske politike«. A to je v skladu s tem, kar lahko rečemo o samih volitvah. Namreč, da so skrajno netransparentne. Ne s stališča postopkov, temveč z vsebinskega stališča. Kdo zares razume njihove posledice? Mogoče peščica profesionalnih poznavalcev. Volilci nasploh prav gotovo ne. Nerazumevanje tega, za kaj gre in kako s temi volitvami vplivamo na kaj, pa dviga tudi volilno abstinenco. Pomembnejše so torej zato, ker jih manj razumemo in nimamo toliko pregleda, da bi se lahko odločali za kakšno evropsko politiko. Namesto tega se odločimo za kakšno lokalno »opcijo« – zvečine med političnimi karieristi, ki igrajo manjše vloge v lokalni politiki, njihov mednarodni položaj pa je v najboljšem primeru ta, da so kmetje na šahovnici, in priložnostnimi klovni (s častno izjemo, ki je zaradi volilnega molka ne smem imenovati). Toliko puhlic na kupu že dolgo nisem slišal. No, najbrž od zadnjih volitev.
Z drugimi besedami: s takimi (potencialnimi) zakonodajalci si zaslužimo, da Evropska unija razpade. Čudež je, da sploh kaj funkcionira.
A če natančneje pogledamo: kaj pravzaprav v Evropi funkcionira? Na to ni težko odgovoriti. Vsi smo tega funkcioniranja kar naprej deležni, vsaj posredno: funkcionira birokracija, o kakršni je Avstro-Ogrska lahko le sanjala. Kafka je aktualnejši kot kdaj koli prej.
Birokracija ima oblast ne zato, ker bi bila izvoljena (kar ni), ampak ker zagotavlja red in stabilnost sistema, tudi kadar sta zakonodajna in izvršilna oblast nesposobni. Še več, je edina oblast, ki ostaja trdno v sedlu. Če ne po personalni plati, pa po neskončnih obrazcih in podrobnih regulacijah, ki so tako zapletene, da se moramo zanje posebej izobraziti. Zato je nastala nova dejavnost, ki ji lahko rečemo parazitska, in kopica zavodov, ki izvajajo izobraževanje za prijave na evropske vire. Če niti ne omenjam posebej služb, ki so nastale zato, da organizacije pravilno izpolnjujejo obrazce. Priložnostni uporabniki, ki nimajo za seboj organizacije, takega poduka niso deležni. Vajeni vsega hudega se seveda prilagodimo in poskušamo prebiti skozi zapletena pravila, še zlasti zato, ker se je tovrstna »papirologija« zavlekla v vse pore našega življenja. Država pridobi evropska sredstva in jih potem v svoji neskončni modrosti razdeljuje naprej. Vendar ne brez vlog po pravilih, ki so posneta po evropskih.
Kaj torej stori navadni uporabnik, ki nima priložnosti, da bi se najprej podrobno poučil o pravilih in postopkih? Zanese se na navodila, ki jih dobi pri samih uradnikih, in na njihovo poznavanje pravil. Napaka! Uradniki, ki jih uveljavljajo, jih pogosto sami ne poznajo dovolj, da bi bila njihova navodila zanesljiva. To velja celo za evropske uradnike, kaj šele za domače. Uradništvo je piramida, in če tisti pri vrhu, ki so imeli ključno besedo pri oblikovanju pravil, še vedo, kako stvarem streči, ta vednost pospešeno upada proti dnu piramide. A to, da »nekateri vedo«, še ne pomeni, da bodo to podelili z nami. Evropska birokracija uresničuje Foucaultov postulat: vednost je moč. Nič čudnega, da je Slovenija tako šibka.
Vloge za pridobitev socialne pomoči so podlaga prave znanosti, ob kateri si razbijajo glave tako uradniki kakor uporabniki. V zadnjem času pa sem slišal zlasti zgodbe, kakšne težave delajo občinske upravne enote tujcem pri pridobivanju različnih dovoljenj (za delo, prebivanje itn.). Vsi pripovedovalci so zgroženo ugotovili, da lokalni uradniki kratko malo ne vedo, kaj vse je potrebno, da bi bila vloga popolna. Na lepem se spomnijo, da je potrebno še to ali ono, in ni redko, da se tega spomnijo tik pred zadnjim rokom za oddajo vloge (ali kakšnim drugim zavezujočim rokom). Postopke razlagajo približno, a z avtoriteto, ki ne dopušča dvoma ali ugovora. Dogaja se tudi, da je zaskrbljenim vlagateljem izrecno rečeno, da česa ni potrebno pridobiti, potem pa se izkaže ne le za potrebno, temveč je pridobivanje tudi zelo zamudno. In spet vskočijo roki … Vsem takim uporabnikom lahko svetujem le, da se ob očitnih napakah uradnikov, zaradi katerih je bilo kaj zamujeno ali je postalo nedosegljivo (še zlasti če ima finančne posledice), pritožijo na ustrezno evropsko instanco, denimo sodišče za človekove pravice. Res pa lahko to vzame več let, ko bodo trenutni razlogi za vlogo že pozabljeni. Vse to niti ni kaj novega, vendar se nihče ne spomni, da bi vpeljal, denimo, svetovalno službo za pomoč individualnim uporabnikom pri upravnih postopkih, še zlasti ko gre za novosti ali spremembe.
Evropski poslanci so pri tem neuporabni. Ne spomnim se, da bi kdaj kdo vsaj spregovoril o tem. Zato moram na koncu priznati: to seveda je »izražanje mnenja« o kandidatih za evropske poslance. In to mnenje ni dobro.