Na slikah s svojimi kolegi je Varufakis kot Han Solo, ko v prvih Zvezdnih vojnah vstopi v bar na planetu Tatooine. Tam se med njim, Obijem Wan Kanobijem in Lukom Skywalkerjem odvije polemika med evropsko politiko varčevanja in življenjem visoko nad lastnimi možnostmi. Čeprav je bar kopija bara v evropskem parlamentu, so ga posneli v Ažimu v Tuniziji.
Han Solo je v hudih finančnih težavah, ki ogrožajo njegovo eksistenco, vendar ima vesoljsko ladjo, s katero beži pred preganjalci. Tako kot Grki nima drugega kot dolgove in ladjo. Vse se dogaja na robu zakonitosti na planetu, kjer so zakoni vsiljeni od zunaj, prebivalstvo pa ujeto med izkoriščevalske tolpe in imperialno policijo.
»Ali gre za nekakšne lokalne probleme?« vpraša Han Solo, ko razmišlja, koliko naj zaračuna, da izpelje bailout strank in zasluži dovolj, da poplača svoje dolgove.
»Recimo, bi se radi izognili imperialnim komplikacijam?« odgovori Wan Kanobi.
»Saj za to gre, ne? To vas bo stalo nekaj več. Deset tisoč. Vse vnaprej.«
»Deset tisoč?« se razburi Skywalker. »S tem lahko kupimo celo ladjo.«
»Ampak kdo jo bo pilotiral, fant?«
Naredijo kompromis. Dva tisoč na roke in še petnajst, ko pridejo na cilj. Nihče ne vpraša, koliko stane vozovnica za pobeg s planeta. Vredna je točno toliko, kolikor se vpleteni dogovorijo, da je vredna vsakomur od njih. Vsem je jasno, da iz položaja, v katerem so se znašli, ni urejenega izhoda. Treba je ugotoviti, da so pravila pametna stvar, vendar tukaj peljejo vse naravnost v katastrofo. To pa je točno sodoben grški scenarij. Le da bo Varufakisa igral Jason Stanton.
Junak te zgodbe je nujno ambivalenten. In Varufakis je nedvomno ambivalenten junak. Opraviti ima s financami bankrotirane države, ki jo izsiljujejo korumpirani uradniki finančnega imperija. V tej zgodbi nihče ni nedolžen in tudi ne gre za to, da na koncu zmaga pravica. Denar, ki ga Evropa ponuja Grčiji, da vrne kredite, bi zadoščal, da evropska komisija kupi celo Grčijo, pa še bi ostalo za počitnice. Ampak evropskih državnikov ne zanima povrnitev kreditov. Zgodba se bo srečno končala, če izgubljencem uspe pobegniti pred bančnimi lovci na glave, robotsko policijo, požrešnimi tajkuni in brezdušno imperialno birokracijo. Spopadajo se za ohranitev videza, da je sistem logičen in urejen. Že droben empiričen eksperiment pokaže vse dimenzije njegove norosti.
V menjalnico je vstopila stranka s petimi kovanci po en evro. Na vsakem od njih je bil vtisnjen nemški orel.
»Dober dan. Koliko grških evrov dobim za pet nemških?«
»Prosim?«
»Teh pet nemških evrov bi rad zamenjal za grške evre.«
»To je pet evrov. Za pet evrov dobite pet evrov.«
»Ampak to so nemški evri. Jaz bi rad grške.«
»Ni grških ali nemških evrov. So samo evri.«
»Ampak ne. Na nemških je orel, na grških pa nekakšen tempelj. Mene zanima, v katerih evrih se splača bolj varčevati, da se ne opečem. Rad bi vedel, kakšni so kurzi.«
»Gospod. Evro je evro. Vsi so enako vredni.«
»Poglejte. Nemčija je najmočnejša ekonomija v Evropi, Grki pa ne proizvajajo nič in nimajo s čim plačevati položnic. Ne mi reči, da je njihov evro enako vreden kot nemški. Slovenski bi moral biti nekje vmes, pa nikjer ne piše.«
»Evro je povsod enako vreden. Zato imamo evropski mehanizem stabilnosti… a se vi delate norca iz mene?«
Res ne. Sploh ni smešno. Resno pa tudi ni videti. Junak te zgodbe mora biti nekoliko komična figura.
