Če bi izbiral, bi kot dva največja ekonomska natega v sodobni zgodovini izbral ameriški Trickle down in nemški Energiewende. Oba sta pomembna, ker sta povzročila ogromno škodo ne samo doma pri »izumiteljih« konceptov, pač pa ker sta v napačno smer zvabila še zasledovalce in s tem povzročila globalno škodo.
Ameriški predsednik Ronald Reagan je po prevzemu oblasti leta 1981 želel znižati davke tistim z najvišjimi dohodki. Da bi to znižanje davkov bogatim lahko »prodal« navadnim državljanom, je uporabil dva piarovska trika. Prvi trik je bil Lafferjeva krivulja. Krivulja, ki jo je ekonomist sumljivega slovesa Arthur Laffer ob kosilu z urednikom Wall Street Journala narisal na prtiček, kaže, da naj bi z dvigovanjem davčnih stopenj po določeni točki davčni prihodki začeli upadati. S tega vidika naj bi bilo smiselno znižanje davčnih stopenj, saj naj bi to celo povečalo fiskalne prihodke.
Drugi Reaganov trik pa je bilo sklicevanje na učinek Trickle down. Ta prikazuje, da se bo znižanje davkov premožnim prelilo navzdol vsemu prebivalstvu, ker se bo povečanje dohodkov bogatih prelilo v višje prihranke in zasebne investicije ter posledično v višjo gospodarsko rast in več delovnih mest. Znižanje davkov podjetjem in premožnejšim naj bi bilo v bistvu darilo celotnemu prebivalstvu.
V obdobju dveh Reaganovih mandatov se je davčna stopnja na najvišje dohodke znižala z 69,1 na 28 odstotkov. Vendar to v nasprotju z Lafferjevo krivuljo ni povečalo davčnih prihodkov, pač pa je Reagan ustvaril rekordne proračunske luknje, ki jih je dva mandata kasneje moral sanirati Bill Clinton z dvigom davčnih stopenj.
Tudi do učinka Trickle down ni prišlo. Empirične študije so enoznačno pokazale, da znižanje davčnih stopenj ni imelo blagodejnega učinka na rast. Pokazale so, da nižji davki ne spodbujajo investicij in gospodarske rasti, pač pa da se je znižanje davkov le prelilo v povečane prihodke zgornjega enega odstotka in močno povečalo neenakost.
Čeprav v nekaterih ekonomskih učbenikih to falirano doktrino ekonomike ponudbe imenujejo vudu ekonomika, pa to še ne pomeni, da je koncept tudi umrl. Nasprotno, še vedno je steber ekonomskih ukrepov konservativnih vlad in priporočil mednarodnih organizacij.
Podobno nevaren politični nateg je nemški Energiewende – energetski prehod k nizkoogljičnim oziroma obnovljivim virom energije. Zgodovinsko gre za poroko med tradicionalnim nasprotovanjem stranke nemških zelenih jedrski energiji po nesreči v Černobilu in izbruhom zavedanja klimatskih sprememb dve desetletji kasneje. Nemškim zelenim je na podlagi zanje ugodne serije dogodkov uspelo prepričati celotno nemško politiko, da je treba zapreti jedrske elektrarne in da je proizvodnjo električne energije iz urana, premoga in plina mogoče v celoti zamenjati z energijo iz obnovljivih virov sonca in vetra.
Ta koncept pa je tehnično gledano zasnovan na podobno trhlih temeljih kot ekonomika ponudbe. Prvič, elektroenergetski sistem (EES), ki temelji zgolj na obnovljivih virih (sonce, veter, biomasa), tehnično ne more delovati. To kažejo tako tehnične analize kot praksa. EES ob obnovljivih virih sonca in vetra potrebuje stabilne vire, ki zagotavljajo manjkajočo energijo, ko sonce ne sije in ko ni vetra ter za regulacijo EES. Drugič, biomasa je sicer obnovljiv vir energije, nikakor pa ni nizkoogljičen. Prav slednja pa predstavlja glavnino porabe primarne energije (solarna 1,7 odstotka, veter 3,5 odstotka in biomasa 8,6 odstotka v letu 2021).
Nemški »Energiewende«, temelječ stoodstotno zgolj na obnovljivih in nizkoogljičnih virih sonca in vetra, tehnično ne more delovati, vedno bodo potrebne še termoelektrarne na plin ali raje jedrske elektrarne (ki so glede izpustov CO2 bolj zelene od sončne energije) za zagotavljanje manjkajoče energije in regulacijo sistema, sicer se EES sesuje. EES mora delovati stabilno vsako sekundo vseh 24 ur dneva in vseh 365 dni v letu, ne pa samo poleti podnevi, ko sije sonce.
Nemci so v subvencioniranje obnovljivih virov energije vrgli že več kot 500 milijard evrov. Pred leti je študija Environmental Progress pokazala, da če bi Nemčija porabila te milijarde za jedrsko energijo namesto za obnovljive vire energije ter za posodobitve fosilnih elektrarn in širitev omrežja, ki so potrebni, bi imela dovolj energije, da bi nadomestila vsa fosilna goriva in biomaso v svojem električnem sektorju ter nadomestila vso nafto, ki jo uporablja za avtomobile in lahka tovorna vozila.
Problem je, da so s subvencioniranjem obnovljivih virov energije nemške vlade strošek energetskega prehoda prevalile predvsem na potrošnike, ki so desetletja plačevali skoraj dvakrat višje cene elektrike od francoskih. Drugi problem je, da so nemški energetski »strategiji« začele slediti tudi druge države EU in zanemarjale vlaganja v jedrsko energijo.
Nemška pravljica se je končala z ukrajinsko vojno, ki je brutalno pokazala, da je privid Energiewende odvisen od ruskega plina in da bo treba manjkajočo električno energijo ter regulacijo nemškega EES zagotavljati z reaktivacijo elektrarn na premog.
Toda če mislite, da je to spametovalo nemške »zelene politike«, se motite. Zeleni imajo raje kurjenje premoga od nadaljevanja obratovanja jedrskih elektrarn, čeprav premog na kilovatno uro povzroči 400-krat več emisij CO2 od jedrskega goriva, jedrska energija pa je šestkrat cenejša. Nemški zeleni politiki bodo raje ljudi prisilili, da se pol manj tuširajo in sedijo v hladnih prostorih, ter zavili mesta v temo, kot pa da bi pristali na renesanso jedrske energije.
Ideološki fundamentalizem je najhujša oblika norosti.
