Poslanci Socialnih demokratov bodo seveda še naprej živeli v iluziji, da je njihova podpora pri glasovanju o proračunih za leti 2013 in 2014 zgolj klik, zares majhna cena za enoletni odlog kolapsa javnih univerz (16 dodatnih milijonov leta 2013, nič dodatnih milijonov leta 2014), majhna cena za post mortem pomlajevanje raziskovalnih zavodov (nič dodatnih milijonov leta 2013, 16 dodatnih milijonov leta 2014) ter majhna cena za polne dopoldanske želodce šolarjev, ki se bodo ob večerih skupaj z brezposelnimi starši mastili z raznimi generiki. Majhna cena za dober signal, za premik na bolje, za zmago razuma.
Oglejmo si najprej, o kakšnem »razumu« govorimo. Poslanec NSi Jožef Horvat je ob Pahor-Virantovem manevru sprva bržkone prav tako kot mnogi zazijal od začudenja. A po kratkem koalicijskem sestanku se je tudi njemu stalilo srce in je podprl obe dopolnili. O tem, da ima »cmok v grlu«, ko podpira visoko šolstvo, ko pa gre od 16 milijonov vendarle »samo štiri milijone osemsto tisoč študentom«, preostanek pa za večno sumljive profesorske plače, ni smiselno izgubljati besed. Za človeka tega ranga je še mnogo bolj zgovorno, da mu je sumljiva tudi postavka o lačnih otrocih. V redu, dajmo jim to, ampak...
»Jaz bi tudi želel, ja, da naše otroke vzgajamo, kaj pravzaprav pomeni hrana. Želel bi, da v šolskih restavracijah oziroma jedilnicah, da imamo napis, pa ne samo napis, da v dušah nosimo pregovor, če ljubi kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga; Anton Martin Slomšek.«
Tudi drugi sorodni kaliber koalicije, poslanec DeSUS Franc Jurša, goji podobne sume. »Prav je,« seveda, »ko govorimo o šolski prehrani, da smo tankočutni.« In seveda tudi DeSUS bo to dopolnilo podprl. A ker človeku marsikaj pride na uho, se bo Franc Jurša preobrazil v detektiva: »Glede na to, da se ogromno govori o lačnih otrocih, sem se odločil, da si bom vzel toliko časa, pa če tudi ne bom sedel v teh klopeh v državnem zboru, da bom obiskal vse ravnatelje osnovnih šol v mojem volilnem okraju in bom napravil temeljito analizo tega, ker če so lačni, potem me bo res srce bolelo.«
A vsa ta neposredna moralistična izprijenost, ki tudi sama kliče po kakšni Slomškovi modrosti (denimo »Kdor stradal ni, ne ve, kako kruh diši.«), je dejansko kaj malo pomembna. Ko se razprava o ekonomskem statusu države in državljanov omeji na spopad tistih, ki trdijo, da otroci so lačni, in tistih, ki trdijo, da otroci morda niso lačni, smo namreč že davno globoko zašli. Zašli v situacijo, ko bo – če se vrnemo k drugi temi – preživetje javnih univerz sovpadlo z njihovim nadaljnjim životarjenjem, raziskovalni zavodi pa se bodo pomladili tako, da bo 35-letnega potratnega znanstvenika na delovnem mestu nadomestila dve leti stara epruveta. Zato se velja vprašati, v čem še je gesta poslancev Socialnih demokratov napačna, v kakšnem smislu ni le trenutno brezplodna in mlahava, temveč tudi strateško in na dolgi rok naivna (če seveda verjamemo v njihove dobre namene in odmislimo možnost, da se jim pred očmi že svetlikajo funkcije v prihodnji dvoinpolpartijski republiki).
Prvi problem je že tradicionalen. Preprosto in spet se ne zavedajo, da si v situaciji, ko na drugi strani stoji Janševa SDS, usta zavežejo že z enim samim napačnim glasovanjem. Tako kot so na začetku svoje koalicijske vlade ob grožnji z blokado vstopa Hrvaške v NATO podprli potvorjeno zaključno poročilo o proračunu (in pri tem, treba je reči, v koaliciji niso bili sami, tudi za pretežni del ostalih v tem smislu velja, da so »vsi isti«), s čimer so si v eni potezi uničili celoten PR, bodo tudi tokrat – naj nikar ne mislijo, da ne bo tako – vse do konca mandata poslušali, da so tudi sami podprli proračun in da naj zato ne javkajo. Ni naložb? Ni gospodarske rasti? Varčevanje se ne obnese? Prav, mogoče. Ampak to je tudi vaš proračun.
A drugi problem je morda še bolj daljnosežen – in zadeva trenutni kontekst množičnih protestov. Jasno je, da je bil manever delne povrnitve sredstev predstavljen kot odgovor »tistim zunaj«. Protestniki, tako gre in bo še naprej šla bajka, niso dovolj artikulirani, ne vedo natančno, kaj hočejo, a vsekakor hočejo preveč in hočejo nemogoče. Medtem ko se nekje ob strani odvijajo monologi in dialogi o ustavnih spremembah (s čimer bi se nemogoče pretvorilo v mogoče, protiustavno v ustavno), se v zmernem, racionalnem in dobronamernem delu uradne in malo manj uradne koalicije trudijo, da bi delovali tukaj, zdaj in povsem v polju mogočega.
Protestniki, vsaj tako jih slišijo, hočejo enotnost in konec brezplodnih prerekanj. In ustrežejo jim: stopijo skupaj, glasujejo enotno, in če ljudstva to še ne prepriča, posežejo po specialnih efektih ter si ob soglasju glasno zaploskajo. In ker so do rešitev prišli skupaj, ker tvorijo prav takšno množico, kakršna se dogaja na ulici, to že tudi pomeni – in drugače ne more biti –, da so te rešitve tudi absolutno prave in edine mogoče. Mi smo taki kot vi, nam sporočajo: tako kot se vi odrekate marsičemu, tako kot vi zategujete pasove, smo se tudi mi odrekli 16 in 24 milijonom, ki smo jih sicer želeli naložiti na kupček. In tako kot se vi nočete odreči polovici plače in polovici socialne podpore, boste razumeli tudi nas. Več resnično ne zmoremo. Sploh če protestirate, namesto da bi delali. Saj veste, kaj je rekel Slomšek: tam, kjer glad mori lenuha, najde pridnost dosti kruha.
