Podobno velja tudi za pravo. S svojo celotno zgradbo, z vsemi veščinami, na primer pravnim argumentiranjem, daje videz stroke, ki dileme presoja po objektivnih, v dolgem procesu izoblikovanih merilih, ta bi zato morala biti nad partikularno nazorsko, versko in politično opredeljenostjo svojih vsakokratnih razlagalcev. A nikoli niso. V resnici tudi duhovniki na ustavnem sodišču verjamejo v modele, ki so jih sami ustvarili. Dobro je le to, da molijo k različnim bogovom; tako je bolj razvidno, v kolikšni meri gre za stroko, v kolikšni pa za interese in prepričanja. V zadnji odločbi za odnos do javnega šolstva.
Za levico je ta dragoceno javno dobro, ki ga gre pred neoliberalnimi posegi varovati kot punčico socialne države, kot temelj medčloveške in medslojne povezanosti, ki uspešno blaži socialne razlike. Preprosto povedano: pomembno je, da revni in bogati hodijo skupaj v šolo. Za desnico javno šolstvo ni tako pomembno, ker jo poleg cerkvenih interesov praviloma obvladuje še (neo)liberalen mit o učinkovitosti konkurence. Pa čeprav je bilo stokrat dokazano, da je vpliv te na kakovost šol omejen: zasebne šole so pogosto uspešnejše le zato, ker vanje svoje otroke vpisujejo bolj motivirani in bolje situirani starši. Na Finskem, denimo, so zasebne šole velika izjema in vendar imajo eno najboljših šolstev v Evropi.
Po drugi strani pa je treba ugotoviti, da so ideološka nasprotja med zagovorniki in nasprotniki zasebnih šol v Sloveniji tako močna, da nam pogosto ne dovolijo videti realnosti, ki ni rdeče-črna. Tri zasebne osnovne šole so po dostopnih podatkih dobre šole. V okviru javno veljavnih programov poskušajo načinu dela vdahniti posebnosti, za katere verjamejo, da so za otroke dobre; mnoge so. Na primer, na katoliških šolah se učitelji ne bojijo dijakov peljati na maturantski izlet. Zato ne drži, kar trdijo v Združeni levici – da zasebne lastnike šol zanima ali profit ali širjenje svetonazorskih prepričanj. Včasih so to le entuziasti, ki jih poganja želja po kakovostni šoli, po novem in boljšem, impulzi teh novih idej pa nato koristijo tudi okostenelemu javnemu šolstvu. A pomembno je pravo razmerje med javnim in zasebnim. Po novem bo veliko lažje ustanoviti zasebno osnovno šolo. Teh bo torej več, s tem pa bo več otrok vzgajanih v do neke mere zaprtem, ekskluzivnem okolju, kar za Slovenijo ni dobro.
Naj smo še tako spoštljivi do ustavnega sodišča, ni mogoče niti mimo akrobacij, s katerimi je sodišče kot nepomembne odpravilo več ključnih odločitev pomembnih pravnih teles. Med drugim sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je jasno povedalo, da država ni dolžna niti ustanavljati niti financirati zasebnih šol, stališče Evropske komisije za človekove pravice, po katerem ni dolžnost države, da podpira ustanove za zadovoljevanje partikularnih verskih in drugih prepričanj, pa tudi svoj lastni sklep. Pri presojanju stroškov delovanja zasebnih šol leta 2001 je namreč jasno presodilo, da je odločitev države, da v celoti financira le javne šole, stvar zakonodajalca. Štirinajst let kasneje je večinsko pogruntalo, da ta sklep še velja, a le na splošno, za celoten šolski podsistem, ne pa tudi za osnovno šolstvo. To je namreč po ustavi obvezno, zato ga mora država financirati na katerikoli šoli, ki izvaja javno veljavni program. In vendar je sodišče leta 2001 med šole, o katerih je razsojalo, izrecno uvrstilo tudi osnovne šole. Na to nedopustno sprenevedanje sodišča je opozorila ustavna sodnica Dunja Jadek - Pensa, ki sicer v skrbi za ugled sodišča previdno domneva, da je morda tedaj šlo za »spodrsljaj«.
Še lepše religiozno razsojanje ustavnega sodišča osvetli dejstvo, da druga avtorica ločenega mnenja Etelka Korpič - Horvat na podlagi istih zakonov in iste ustave zastopa bistveno drugačno mnenje od večine. Starši, pravi, bi lahko trdili, da je njihovim otrokom kratena pravica do obveznega šolskega izobraževanja le v primeru, da svojega otroka ne bi mogli vključiti v nobeno javno šolo. Če pa mreža javnih šol deluje in starši lahko poskrbijo, da njihovi otroci hodijo v brezplačno javno šolo, potem je ustavnemu določilu (ki pravi »osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev«) po njenem zadoščeno. Ustavo torej razume povsem drugače kot Jan Zobec. Po njegovem je namreč omenjeno določilo spoštovano le v primeru, da se lahko iz javnih sredstev financira vsako obvezno izobraževanje na podlagi javno akreditiranih programov, kajti »ustavna dobrota javnega financiranja gre učencem in njihovim staršem, ne pa izvajalcem«. Zobec je tako hote ali nehote pripravil teren za naslednji ustavni spor. Družine, komune, verske ločine… bodo lahko v duhu te odločitve mirno zahtevale, da se jim »izobraževanje na domu« plača. Koliko bodo od vse te ustavne dobrote imeli otroci, je vprašanje za prihodnost.
