Spoznavalci in predstavniki takšnega ali drugačnega univerzalističnega stališča so svoj mandat za poseganje v življenja drugih ljudi do milenijskega preloma utemeljevali na posebej globoki vednosti. Prav zaradi nje so si jemali pravico biti ne le glasniki, marveč tudi samozavestni lovilci nedosežnih idej, interpreti Svetovnega duha in usmerjevalci Zgodovine. Vsi mandati druge vrste – npr. večinska ali celo splošna volja – so se zdeli mnogo manj ultimativni. Človeška hotenja pač minevajo, medtem ko ideje, umnost razodevajoči Svetovni duh in smisel izpolnjujoča Zgodovina trajajo.
Ob iztekanju napredek uveljavljajoče moderne dobe, ki je stavila na vednost, svet pa pripeljala v blodnjak nepredvidenih posledic dejanj in ravnanj, usmerjenih k povsem drugačnim ciljem (razvojno usmerjeno kmetijstvo ni zagotovilo hrane za vse, marveč je sleherniku zastrupilo zemljo; namesto brezmejne količine nuklearne energije smo dobili varnostni problem za nepredstavljivo dolgo časa itd.), je prišlo do pomenljivih sprememb. Znanilec nove stvarnosti je bil Donald H. Rumsfeld – sicer eden najodločnejših promotorjev boja proti »sovražnikom 21. stoletja«, ki ga je zoprnikom svobode in napredka decembra 2001 v Charlestonu napovedal George W. Bush. Prislovično energični ameriški sekretar za obrambo je namreč 2. februarja 2002 svojim rojakom, 6. junija istega leta pa še Evropejcem razložil, da obstajajo dvojne stvari: takšne, ki jih vemo, in takšne, za katere ne vemo. Na tem mestu se modrost moderne dobe sklene, saj gre o tem, o čemer ni moč govoriti – tj. o vsem ne(spo)znanem – molčati. A Rumsfeld se kot glasnik najnovejše epohe tu ni zaustavil in je nadaljeval pojasnila. Povedal je, da so tudi neznanosti – kot stvari nasploh – dvojne. Za ene nam je jasno, da jih ne vemo, medtem ko za druge sploh ne vemo, da jih ne vemo. Trenutek zasijanja žarka nove luči na mednarodni sceni ni bil kak obskuren datum, marveč je padel na 58. obletnico invazije v Normandiji, ki je bila največja posamična vojaška operacija vseh časov. Odtlej je vsakomur jasno, da sveta ne vodi več le misel na znano, ampak da korake odločujočih faktorjev usmerja tudi zavest o tem, česar ne vedo.
Najnovejši način mišljenja seveda ni mogel ostati brez odmeva na filozofskem planu. Kot tak je dobil domovinsko pravico tudi pri nas. Pred časom smo v razpravi slovenskih intelektualcev, katerih neizviren odnos do stvarnosti že dolgo prisega na Marxovo 11. tezo o Feuerbachu oziroma na »eksistencial« Martina Heideggerja Treba se je vključiti, lahko slišali, da se bo modrost aktualnih demonstracij, ki se trudijo imeti duh po revoluciji, šele izkazala. Odsotnost izvirnih zamisli, pojavljanje starih simbolov ter priklici drugod že slišanih formul za skandiranje naj ne bi bili končno stanje burnega dogajanja, ki je v teku. Filozofi pri nas (za)upajo ali celo verujejo, da dogajanja so in bodo umnejša od njihovih udeležencev – kar pomeni, da še kako računajo na stvari, ki jih ne vemo.
Konkurenčna razlaga, tj. tista, ki zatrjuje, da je odsotnost novosti dejansko priseganje na že videno, ni pognala globljih korenin. Slovenci naj bi v dneh, ko se čedalje bolj potrjuje rafinirana globina kitajskega pregovora Trije neumneži naredijo modrijana – Kardelju ga je 1957 kot veliko razodetje zaupal sam predsednik Mao –, popolnoma zavrgli vodilo cesarja Franca I., ki je med ljubljanskim kongresom 1821 učnim močem na Kranjskem položil na srce: »Držite se starega, zakaj to je dobro.« Vladar, ki je še dejal, da ne potrebuje učenjakov, marveč le vestne državljane – osrečen je bil, ker so ga Benečani imeli za očeta, razočaran pa nad tem, da je bil Milančanom le gospodar –, je celo zagrozil, da bodo morali ljudje drugačnih nazorov vzeti pot pod noge. Kar huda ironija je, da takšne misli slišimo zdaj tudi med »delovodji zadnje izmene«, čeprav je Slovenije – kot nekoč – kljub prostorski nerazsežnosti čisto dovolj za vse njene prebivalce.
Morda nam bo Minervina sova, ki vedno vzletava šele v somrak – se pravi v vednost zgodovine (z nefilozofsko, tj. malo začetnico) –, nekoč povedala, da pravzaprav hkrati veljata obe razlagi tega, kar živimo, in sicer v okviru formule: Držite se starega, zakaj to je revolucionarno – se pravi najnovejše…
