Imam prijatelja, nekoč, ob koncu najstniških let, sva skupaj delala radijski šov. Sarajevska različica Radia Študent se je imenovala Omladinski program (Mladinski program) in imeli smo frekvence, ki so pokrivale polovico nekdanje Jugoslavije. Od takrat je minilo trideset let, nekaterih njegovih kultnih oddaj pa se še vedno spominjamo: poleg raznih podvrst punka in hardkora je bila njegova strast ribolov. Vojna na območju nekdanje Jugoslavije ga je ujela v Sloveniji, kjer je snemal svoj prvi, v resnici nikoli realizirani ribiški televizijski šov. V času poplave ustanavljanja političnih strank je svojo imenoval Ribolovna demokratska stranka in bil precej priljubljen. To je bila slava, podobna tisti Ivana Krambergerja, le da mojega tovariša na srečo niso ubili v nekakšnem vaškem atentatu.
Postal pa je marketinški guru: preko Češke republike, kjer je navadne okruške zidu, po katerem je tolkel s krampom, prodajal kot zadnje ostanke mračnega komunizma, in zaposlitve v tamkajšnji veji ene največjih svetovnih marketinških firm, do New Yorka in delitve milijonskih proračunov od pravic Superbowla, finala lige NBA in Coca-Cole. Plus življenje ob spremljanju razvoja umetne inteligence, robotskega partnerja za namizni tenis in vožnje z avtomobili, ki jih ne upravlja človeška roka. Vidiva se redko: njegov prijatelj je ostal bolj ali manj ničla, kronist nekega večinoma izginjajočega (pol)sveta, ki ga fascinirajo lokalni fenomeni v povezavi bodisi s črnogorskim kriminalom bodisi slovensko poezijo, a še vedno se precej dobro razumeva. Njegove najboljše zgodbe so še vedno tiste z ribolova: katere vabe uporablja soustanovitelj Pink Floyda Roger Waters ali kako ga je s predsednikom Islandije nekje na brzicah v pogovoru glede izbire vab prekinil pravi pravcati grizli. Ursus actos horribilis, sicer bližnji sorodnik rjavega medveda, ki se še vedno sprehaja po gozdovih in gorah Bosne, Hrvaške in Slovenije.
Domovina je, bi rekli, tam, kjer so medvedi. Prej, ko je še zadržal del tistega, kar je ulovil, nam je naš prijatelj prinašal konzervirane dele lososa z Aljaske, in to je bil pravi praznik. A že davno ni več tako: v duhu ekološke ozaveščenosti in strahu pred izginotjem divjega lososa danes vrne vse, kar ulovi. Saj poznate to foro: ujame ribo, jo poljubi in vrne v vodo. Kul. Če noče ubiti živega bitja, toliko bolje. Glede grizljanja med tekmo se bomo že nekako znašli.
Zato sem pred nekaj dnevi občutil neko, ne vem, nedoločeno žalost, ko sem prebral novico, da je v supermarkete prišla alternativa ribjega fileja, imenovana »the fillet – po navdihu lososa«. Startup za tehnologijo hrane Revo Foods je sporočil, da je prvi 3D-sprintani prehrambni izdelek končno na voljo v supermarketih. Losos iz tiskalnikov?
Nimam nič proti veganom niti proti kateri koli skupini ljudi, ki propagira katero koli vrsto (prehrambne) filozofije, toda izjava izvršnega direktorja mi je vendarle dala misliti: »S tem ko dosegamo smerokaze industrijskega tiskanja hrane, vstopamo v kreativno revolucijo hrane, v dobo, v kateri se hrana izdeluje natančno po potrebah potrošnika.« Hm, zakaj je ta jezik korporacij vedno tako tuj in se nikoli ne dotakne bistva? Kajti, kaj so naše dejanske potrebe? In kdo točno jih določa? Trg? Če že ni telo, ki mu je »dovolj«, da je alternativni losos narejen iz mikoproteinov, ki izvirajo iz filamentoznih gliv. V redu.
A zakaj potem ne prodajajo česa »svojega«? Na primer, super extra mega filamentozne glive, katerih hranilna vrednost je visoka. Ki rastejo v zapuščenih tovarnah ali nekdanjih rudarskih predorih. »Sprintane« gobe. In vsi bi bili zadovoljni. Zakaj, za vraga, morajo biti »po navdihu« lososa? Ker se ustvarja simulacijski svet, katerega cilj je, da spominja na življenje. Ker je pravi motiv, ta pa je vedno samo eden, dobiček, treba vedno zamaskirati. In to s podatkom, da je po določenih ocenah okoli 34 odstotkov svetovnih zalog rib prelovljenih, kar pomeni, da ribe lovimo hitreje, kot se lahko razmnožujejo. Tako nekako je tudi z ljudmi: pravijo, da nas je več, kot bi nas smelo biti. In nas še ne izdelujejo s tiskalniki. Kar se lososa tiče, je stvar relativno stabilna: industrijo, vredno okoli 15 milijard dolarjev, vodi Norveška s skoraj popolnoma zaprtim ekosistemom, ki ne grozi ne z uničenjem vod ne rib. Okrog enoodstotna rast letno se bo po agencijah za raziskovanje trgov nadaljevala. Tako da bistvenih potreb po umetnem lososu iz tiskalnikov pravzaprav ni. Zakaj nihče ni zaščitil sardele in je »naredil« s tiskalnikom? Ob tem, da je skoraj ni več. Zato, ker je ljudska hrana, hrana revežev. A kaj bi potem delala in o čem pisala startup podjetja?
Zdi se, da si epiloga vse te situacije ni težko predstavljati. Greste v supermarket ali restavracijo in naročite sprintano ribo. Natakar pa vpraša: »Ali želite škotsko ali norveško?« Vi odvrnete: »Kateri tiskalnik pa imate? S kakšno resolucijo?« Tako boste na primer v restavraciji v Vodnikovem hramu lahko naročili okus evropske kure iz Šentjerneja, če pa je printer boljši, lahko tudi francoski coq au vin. Potrebna je domišljija in, kot smo rekli, dober tiskalnik.
Kakšnega je na primer imel Jezus Kristus, ki je s petimi hlebci kruha in dvema majhnima ribama nahranil 5000 moških glav? Otrok in žensk takrat nihče ni štel. Temu je težko verjeti, korporacijskim zgodbam pa tudi.
A dobro bi bilo tudi preveriti kakovost sprintanega lososa tako, da boste izdelek, ki si prizadeva za primat na trgu fleksitarijancev, dali mački, da ga poskusi. Potem boste vedeli vse. Kajti fleksitarijanci, prezbiterijanci, pretorijanci, to je vse bolj ali manj enako. Vprašajte Jezusa. Ali pa ribe.
