Danes že bežen pogled na to, kdo nam vlada in kako, neusmiljeno kaže, da sta se oblast in znanje razšla ali da se, bolj optimistično gledano, razhajata. Pri nas doma nam vsak predsednikov javni nastop demonstrira, da so razsvetljenstvo in njegova gesla mrtva preteklost – kar velja tudi za nastopanje večine tistih na manj prestižnih oblastnih položajih. A ne bodimo preveč osebni. Ne gre nam tako slabo zato, ker nam vladajo nesposobni, nevedni in nekompetentni. Nesposobni, nevedni in nekompetentni nam vladajo zato, ker najbolje izpolnjujejo zahteve sistema. (Da smo jih tudi izvolili, je pač žalitev, ki smo se jo odločili prizadejati samim sebi.) Oblastna degradacija in uničevanje izobraževalnega sistema, denimo, nista nesrečni, nehoteni, postranski učinek neoliberalnega režima, niti ne neizogibno žrtvovanje, v katerega nas silijo krizne razmere, češ da drugače žal ne gre. Ne, sta izraz logike sistema, v katerem pomen znanja upada, sistema, ki ne potrebuje več kvalitetne in široko dostopne izobrazbe, sistema, ki se konec koncev opira na fleksibilno, ne pa na kvalificirano delovno silo.
Oglejmo si to zadevo tam, kjer se sodobni globalni sistem kristalizira. Tak kristal je dronska demokracija. Pri dronski demokraciji gre za to, da vrh politične oblasti v normalnih razmerah deluje po logiki izrednih razmer. Decizionizem, sprejemanje odločitev življenjskega pomena, nevezano z vladavino zakona in značilno za izredne razmere, je ugnezden v centralni točki normalno delujočega demokratičnega sistema. Za življenjske odločitve gre zato, ker se odloča o življenju in smrti. Te odločitve so centralnega političnega pomena, ker zadevajo ne le usodo sovražnikov, temveč določajo, kdo so sovražniki – kar je za določeno pojmovanje politike sam pojem politike. (Tako pojmovanje politike sicer asociiramo z nacizmom, a se je v zadnjem desetletju udomačilo v najbolj demokratičnih državah.) Te odločitve se legitimirajo z vojno (»proti terorizmu«), kar je s pojmovnega vidika prav, bega pa, da se vojno vodi, ne da bi vladale vojne razmere, torej v normalnih razmerah. Če je vrh državnega aparata v vojni sredi normalno delujočega demokratičnega sistema, je vojna normalna sestavina demokracije.
Neločljivo od opisane logike odločanja je, da se odločitve sprejemajo brez vednosti državljanov. Zdaj je normalno, da državljani ne vedo, kaj dela oblast, ker jim po logiki izrednih razmer ni treba vedeti. Ne vedo, ne kdo, ne kje, ne kdaj, ne kako in po kakšnih (če sploh kakšnih) zakonih, ne zakaj in ne čemu sprejema odločitve, ki jih zapletajo v vojno na življenje in smrt. Demokracija vključuje državljansko nevednost kot enega svojih temeljnih elementov in jo producira. To seveda ni ekskluzivna značilnost demokracije. Ironija je tu v tem, da v idealnih predstavah demokracija natanko to naj ne bi bila. Njen nosilni steber naj bi bil informirani državljan. Zdaj je državljan predmet zbiranja informacij – v obsegu, ki mu v zgodovini ni primere.
Ampak ključno pri dronski demokraciji je, da oblast sama ne ve, kaj dela. Res je seveda, da je vednost vsake oblike oblasti omejena, tako faktično kot načelno. Načelno so pri omejenosti vednosti oblasti vztrajali Hayek in druščina, ko so v 30. letih prejšnjega stoletja formulirali neoliberalizem. Vprašanje vednosti je bilo zanje središčnega pomena. Ker je bila vednost države pomanjkljiva oziroma omejena, so argumentirali, se je morala odpovedati ambicijam, da bi urejala ekonomijo. Nikdar pa niso trdili, da država nima zadostnega znanja za vodenje politike. Dronski demokrati, intelektualno pritlikavo potomstvo prve generacije neoliberalov, ne vedo, kaj delajo, ko sprejemajo tiste odločitve, ki definirajo naravo državne politike.
Ne visoki državni uradniki, ki sprejemajo odločitve o napadih z droni, ne operativci, ki na koncu procesa sprožijo rakete, največkrat ne vedo natančno, koga ciljajo, še manj vedo, koga ubijejo. Odločitve se pogosto opirajo na drobce podatkov, ki jih obveščevalci, ki so več kot enkrat pokazali, da jih ni težko zavesti, pridobivajo iz nezanesljivih in nepreverjenih virov. Odločitve sprejemajo na podlagi ugibanj in domnev, včasih tudi iz maščevalnosti. Merila za določanje sovražnikov in ocenjevanje stopnje nevarnosti, ki jo predstavljajo, so nezanesljiva, njihova uporaba pa nikakor ne nujno vestna. Ne gre le za to, da se zagrešijo napake. Po besedah nekdanjega vodje skupine CIA, zadolžene za bin Ladna, operativci »nočejo vedeti, koga bodo ubili«.
Ubijanje samo je odpoved možnosti pridobiti znanje ubitih. Pod prejšnjim ameriškim predsednikom so sovražnike mučili, da bi od njih kaj izvedeli. Pod zdajšnjim se jih ubija. Tako človeštvo napreduje: odpovedali smo se mučenju, ker je protizakonito in velikemu delu javnosti nevšečno, in ga zamenjali z ekstrajuridičnimi eksekucijami (ter s tem tudi nekaj privarčevali).
Na državnem vrhu torej odločajo o eksekucijah, ne da bi natančno vedeli, koga bodo ubili. Prav tako ne vedo, kaj bodo s tovrstnim pobijanjem dosegli. Razprave kažejo, da dronske eksekucije niso sredstvo za doseganje strateških ciljev, marveč sredstvo, katerega uporaba zarisuje cilje in strategijo. Z droni ubijamo zato, ker lahko, ne da bi vedeli, kaj hočemo s tem doseči, niti kaj dejansko dosegamo. Podobno kot naš predsednik ne govori, ker bi imel kaj povedati, marveč zato, ker lahko govori.
Drugi kristal logike globalnega sistema, ki ga lahko tu le na kratko omenim, so centri finančne moči. V krizo nas ni pripeljalo tako imenovano klasično bančništvo, marveč kreativni del »finančne industrije«, finančne špekulacije. Po šestih letih analiz in razmišljanj (obenem pa tudi sprenevedanja in izmikanja) je mogoče opisati odločitve, ki so pripeljale do finančnega in gospodarskega zloma, kot hazardiranje. Tako kot je za dronsko demokracijo značilna koeksistenca vrhunske tehnologije in nevednosti, sta tu vrhunska tehnologija in visoka matematika vpeti v igre na srečo, vpreženi v temeljno nevednost o tem, kaj sprejete odločitve prinašajo.