V znanosti o človeku že dlje časa velja, da na njegovo vedenje vplivajo dednost, okolje in lastna aktivnost. Edino, česar ne moremo z gotovostjo trditi, je, v kakšnem deležu se prepletajo omenjeni vplivi.
Kdor pa verjame v rojenega morilca, bo temu prilagodil svoje stališče o kaznovanju in zanikal vpliv okolja. Zato ni presenetljivo, da v družbah, ki jih vodijo verske norme, pogosto prevladuje inkvizicija. Z razvojem družbenih znanosti postaja jasno, kako močan vpliv ima družbeno okolje na kriminaliteto. V družbah, kjer za državo človeško življenje ni dosti vredno, je taka cena postavljena tudi v medsebojnih odnosih. Življenje ženske, podobno otroka, v kakšni južnoameriški državi ne velja prav dosti. V revnih favelah že otroci kmalu spoznajo, da preživijo le najdrznejši in najmočnejši. Podobno je v tistih afriških krajih, kjer desetletnike oborožujejo in učijo ubijati, kar otroci potem tudi počno. Je za njih primeren dosmrtni zapor, če že ne kar smrtna kazen, če pridejo pred obličje pravice?
Pri odmeri kazni za določena dejanja se ne moremo izogniti osnovnemu vodilu, to je presoja teže dejanja in izbira temu primerne sankcije. Vendar je to načelo uporabno le do določene stopnje, in sicer za večino dejanj, le pri najhujših odpove. Za umor dveh ljudi lahko izrečemo dosmrtni zapor. Če gre za dejanje, kakršno je zagrešil Breivik, da ne govorimo o genocidu v Srebrenici, pa ta kriterij povsem odpove, čeprav se zagovorniki dosmrtnega zapora najraje sklicujejo prav nanj. Uravnoteženost dejanja in kazni se izgubi ne le pri dosmrtnem zaporu, tudi pri smrtni kazni, saj za umor sedeminsedemdesetih ljudi ne moremo izreči nič hujše kazni kot na primer za umor petih. Zato je edini mogoč kriterij razmislek o tem, kje država sebi postavi zgornjo mejo, do katere je pripravljena izrekati in izvrševati kazen.
Ta meja je odvisna od marsičesa. Lahko govorimo o stopnji civiliziranosti, o socialni državi, ki pomeni blagostanje za večino ljudi, vsekakor pa za odsotnost revščine. Lahko omenimo tudi stopnje moralnega razvoja družbe po Kohlbergu, kjer v najboljšem okolju ni prostora za smrtno kazen. Glede na to, da je bil Američan, bi bila odprava smrtne kazni za njegovo okolje nesluten dosežek. Ko bi deloval v Evropi, bi bila njegova perspektiva zelo verjetno usmerjena v odpravo dosmrtnega zapora.
A ne prezrimo – v Evropi so države, ki nimajo dosmrtnega zapora, in nihče od resnih kriminologov ni kritičen do njihove kaznovalne politike. Slovenijo so takrat, ko je imela le dvajset let zapora kot najvišjo kazen, dajali vsem za zgled. Visoke kazni imajo namreč različna sporočila. Učinka domnevnega zastraševanja niso še nikjer potrdili, prej nasprotno. Uravnoteženje dejanja in kazni, kakor sem omenil, ni mogoče. Zadovoljitev žrtve je več kot sporna, če žrtev za svoje boljše počutje potrebuje strogo kazen, izrečeno storilcu, pa ji drugega ne znamo ponuditi.
Posebej pa se je treba ustaviti pri naslednjem. Vpliv okolja, čeprav težko izmerljiv v družbi ostalih vplivov, je vsekakor nesporen. Samo za ilustracijo naj omenim umore v Mehiki ali Kolumbiji, kjer je družba dopustila vzpon mamilarskih kartelov, ki so po moči država zase. V teh in podobnih državah je stopnja umorov od 50- do 100-krat višja kot v Sloveniji. Smrtna kazen v takem okolju, enako kot dosmrtni zapor pri nas, je najbolj imeniten način potrjevanja neoliberalnega sporočila državljanom, da je vsakdo sam odgovoren za svojo usodo. Država pri tem nima nič. Kdor se je odločil za zločin, mora plačati.
Zdaj pa si za trenutek zamislimo otroka, ki ga okolje revščine in kriminala oblikuje, odkar ve zase. Kakšne so njegove možnosti, da se iztrga obojemu in zraste v poštenega državljana? Tako rekoč nikakršne. Si lahko država še bolj hinavsko opere roke in zabriše svoj prispevek k zločinu kot takrat, ko mu izreče kazen kot storilcu, ki je izključno odgovoren za svoja dejanja?
Kako torej brati sicer redka sporočila nekaterih strokovnjakov, kakršno je na primer dr. Jasne Podreka, ki pozdravlja, da je bil izrečen dosmrtni zapor, čeprav priznava, da razen simbolnega pomena nima drugega učinka? Ali dr. Miha Šepca, ki zatrjuje, da je kazensko pravo brez dosmrtnega zapora anomalija?
Z žalostjo. Pri čemer je treba poudariti, da del javnega mnenja toplo pozdravlja taka stališča. A še pred 30 leti bi jih z začudenjem zavrnili kot povsem nesprejemljiva. Zakaj z žalostjo? Najprej zato, ker pomagajo usmerjati družbo v vse večjo represijo in zmanjševanje skupne odgovornosti. In tudi zato, ker odražajo popolno slepoto za vpliv okolja na kazniva dejanja. Ko bi vsi, ki so kakor koli povezani s kasnejšimi storilci, opravili svojo nalogo, od staršev prek šole, socialnih institucij do prijateljev, sodelavcev, večine hudih dejanj ne bi bilo. Že otroka bi dosledno omejevali pri nesprejemljivem vedenju, še prej njegove starše. Mimogrede, tipičen primer take opustitve nujnih dejanj posameznikov in ustanov se je pokazal pri Breiviku, že ko je bil še otrok.
Naloga je zelo enostavna. A v časih, ko je solidarnost pozabljena beseda, vse bolj neuresničljiva. Zato posveti o nasilju, usmerjeni v posamična področja, ne morejo prispevati k ničemur. V rahli prispodobi – najprej je treba razlastiti multimilijonarje.
