V Sloveniji in širše v svetu je žal praksa vse prej kot takšna. Živimo v času senzacionalističnega poročanja medijev, ki so v bolečinskih telesih svojih bralcev, gledalcev in poslušalcev že zdavnaj prepoznali zlato žilo, ki jo neusmiljeno izkoriščajo in s tem le še potencirajo negativna čustva ljudi. Ljudje smo pač v svojem negativnem polu že od nekdaj takšni, da se radi napajamo z nesrečo ali napakami drugih ter nato z opravljanjem, obrekovanjem ali kako drugače povečujemo količino negativnih sporočil in vibracij in krepimo svoj ego. Politične, medijske in druge družbene elite ne premorejo dovolj etične zavesti in volje, da bi pri ljudeh v večji meri spodbudile njihov pozitivni pol, to je njihova pozitivna čustva in misli, kajti takšno delovanje je mnogo napornejše in manj dobičkonosno od širjenja negativnih informacij, ki se nanašajo na kriminal, škandale, bolezni, vojne ter na razne neumnosti, kot je na primer sporočilo o povešenem trebuhu kake estradne zvezde.
V takšnem mentalnem okolju seveda ni veliko prostora za domnevo nedolžnosti. Pravzaprav je ob vsej jezi, prizadetosti, zavisti in ne nazadnje škodoželjnosti, ki jo premoremo ljudje, že skoraj neverjetno, da v pravu še vedno vztrajamo pri omenjeni domnevi. Če sem še naprej malce ironičen, lahko dodam, da si moramo v tem pogledu pravniki in vsi preostali, ki se v tem hitro spremenljivem svetu za to in podobne vrednote zavzemamo, vsekakor čestitati. Seveda pa si ne moremo in ne smemo čestitati za naš slaboten vpliv, ki ga imamo na drugih področjih. V preostalem življenjskem vsakdanu je namreč uveljavljena predvsem domneva krivde. Kadar je neka oseba javno obtožena, da je storila nekaj slabega, je naš prvi odziv najpogosteje takšen, da temu verjamemo ali vsaj želimo verjeti. Kriv je! No, seveda lahko ta »obsojenec« dokaže, da ni kriv – takšno možnost vsaj po premisleku pogosto dopustimo. Pa vendar, mnogim nekako prija misel, da je neka tretja oseba kaj ukradla, nekoga prevarala ali poškodovala. Nekateri se tudi naslajajo nad tujo nesrečo. Kakor koli že, še preden lahko nekdo, ki je obtožen nečesa grdega ali slabega, pojasni, da morebiti tega ni storil, ali pa svoje dejanje tako ali drugače upraviči, je v ožjem ali širšem okolju stigmatiziran. Če se to dogaja prek medijev ali interneta, je zanj, če je nedolžen, situacija še toliko bolj brezupna, kajti svoje »krivde« najpogosteje ne bo mogel povsem ovreči (vsaj zrno dvoma se namreč v ljudi pogosto zaleze tako globoko, da ga ni več mogoče nikoli odstraniti), predvsem pa njegovega glasu ne bodo slišali mnogi tisti, ki so izvedeli za njegovo moralno ali politično (ne-pravno) »obsodbo«.
Velika težava, ki jo imamo pri tem (tudi) Slovenci, je pomanjkanje empatije, to je čustvene inteligence. Le malokdo se ob spremljanju negativnih (s)poročil zamisli nad tem, kako se ob njih počuti oseba, na katero se nanašajo, ter ali je vse, kar medij sporoča, sploh resnično. Predstavljajte si, da na primer v časopisu povzamejo izjavo nekoga, ki lažno trdi, da ste pedofil ali znani goljuf. Kako boste zdaj vse, ki bodo to prebrali, obvestili in predvsem prepričali, da to ne drži. In kaj boste lahko storili, če bo kaj takega brez vaše vednosti zaokrožilo po internetu?
Nedavno sem sodeloval v neki javni razpravi o korupciji, kjer je moderator zastavil vprašanje, zakaj se Slovenci ne postavimo v bran posamezniku, na katerega mediji in prek njih njegovi nasprotniki nekritično naslavljajo neresnične obtožbe. Res dobro vprašanje. Zakaj tudi v primeru, ko stvar še zdaleč ni dokazana, vse skupaj le nemo opazujemo, se morebiti celo malce naslajamo nad nesrečo drugega ter morebiti vprašljivo informacijo celo prenašamo dalje. Zakaj pristajamo na domnevo krivde, četudi čutimo in mislimo, da vse skupaj še zdaleč ni preverjeno in dokazano? Zakaj tako pogosto dovoljujemo vsem tistim, ki zavestno in javno širijo mnoge neresnice, da to počnejo nemoteno? Ali se res ne zavedamo tiste znane in večne resnice, da smo lahko jutri na vrsti mi sami? Ali res ne vemo, da tako s ponavljanjem laž postane resnica; mi pa soudeleženci v njenem sprevračanju?
Medtem ko čakamo, da se naše vrle medijske, politične in druge elite vsaj malce bolj zganejo tudi v tej smeri in nam dajo vsaj tu in tam kak pozitiven zgled, lahko vsakdo od nas kaj malega stori tudi sam. Če denimo prejmemo po internetu sporočilo o tem, da je neka (javna) oseba narkoman, spolni sprevrženec ali kriminalec, lahko o tem – dokler nimamo prepričljivih dokazov – vsaj resno podvomimo. Odpišimo vsem tistim, ki so prejemniki take pošte, da stvar (še) ni prepričljiva in da naj se prvotni avtor predvsem identificira ter nam ponudi konkretne dokaze. Na enak način povprašajmo tudi tistega, ki nam neko takšno informacijo prinaša ustno. Seveda pa predvsem ponudimo možnost tistemu, na katerega se obtožbe nanašajo, da se lahko o njih izjavi. Če ne bomo začeli postopno razvijati takšne kulture, nas bo le še bolj prežela mentaliteta, ki apriorno teži k domnevi krivde. V tem primeru bodo naša bolečinska telesa še nadalje srečno cvetela in dušila naše pozitivne individualne in kolektivne moči in sposobnosti.
