Naj ne bo pomote – z njegovo neposredno kritiko paradigme »centra kot praznine«, s katero je Cerar dobil volitve, in paradigme »centra kot povprečja«, po kateri SMC izvaja oblast, se je načeloma mogoče strinjati. Še več, Turk ima načeloma prav tudi v namigu, da je realna politika, ki jo vodi SMC, svoje plastično utelešenje doživela na tistem konspirativnem performansu v Cankarjevem domu, ki se je zgodil pod imenom Act tank:
»Če je center kot praznina prazna soba, si center kot povprečje lahko predstavljamo tudi kot dvorano, polno ljudi, vsakega s svojim mnenjem. Vsi pridejo do besede, organizator pa posluša, zapisuje, ocenjuje in meri, kje je povprečje med socialističnim univerzalnim temeljnim dohodkom in neoliberalno enotno davčno stopnjo.«
Skratka, Turkova kritika sredinske politike je načeloma ustrezna in mestoma celo posrečena – v čem je torej problem? Če pustimo ob strani dejstvo, da je bil na uprizoritev »centra kot povprečja« tudi sam povabljen, se na vabilo odzval, svojo udeležbo pa na blogu že vnaprej tudi reflektiral (»Da sem povabljen, jemljem kot priznanje«, »Take pobude so dobrodošle«, »Če pobuda ni izključujoča, ne vidim razloga, da ne bi kako sodeloval«), je problem v alternativi, ki jo ponuja kot pravo paradigmo centra, paradigmo »centra kot osi«:
»Tretja vrsta centra je center, ki je os, temeljni kamen slovenske družbene in državne stavbe. (...) Slovenci imamo v svoji nedavni zgodovini nekaj stvari, ki jih lahko vzamemo za temelj, za os. Plebiscitarno smo socializem vrgli na smetišče zgodovine, plebiscitarno smo se odločili za samostojnost, plebiscitarno smo se včlanili v Evropsko unijo in v Nato. Človekove pravice vključno z osebno in gospodarsko svobodo, tekmovalna večstrankarska demokracija, delujoča in politično slepa pravna država, v svet odprto socialno-tržno gospodarstvo so tisti temelji, ki so vrednostni center naše države.«
Da bi prazne floskule lahko prodal kot nastavek političnega programa, je moral tako kot Cerar tudi sam izumiti izredno stanje. Danes, kot pravi, se tudi Slovenija nahaja v razmerah, ko ta center esencialno ogrožajo »čudaške socialne in nacionalne ideje«, ki »se plazijo nazaj v mainstream«, zato je skrajni čas za splošno centriranje, ne le za stranko, temveč za stranke modernega centra, v katerih bodo »levi in desni (...) skupaj branili temelje centra pred tistimi, ki bi jih radi spodmaknili, premikali.«
A če Turk s predlogom celovite rekonfiguracije političnega prostora, v kateri si nobena stranka ne more prisvojiti generičnega imena politične normalnosti, misli resno, bi moral najprej opaziti, da so v SMC v eno samo stranko prevedli idejo množice strank – in zgolj to. Toda ne: namesto tega je v svojih odzivih podvomil o tem, da SMC sploh izpolnjuje vrednostne kriterije modernega centra, da torej ne stoji trdno na vrednotah zahodne civilizacije in slovenske države.
Resno, prosim. Če je problem v tem, da SMC ne mara Janše in s težkim srcem podpira homoseksualne poroke, če je problem tudi v tistih drobnih koncesijah, ki se dogajajo le zato, ker se je v SMC po naključju znašlo nekaj svetovnonazorskih levičarjev, je morda res najbolje, da se Žiga Turk čim prej odpravi na Beethovnovo, okrepi stranko in sanira te nebistvene anomalije. Če namreč ni zadovoljen s premierjem, ki vsak politični korak presoja skozi prizmo naših zavez Evropi in kot čudaško socialno idejo, ki lahko zamaje temelje modernega centra, obravnava že »nekorektni, neodgovorni in ignorantski« predlog o izredni uskladitvi pokojnin, mu ostane le eno: čimprejšnja vrnitev na Trstenjakovo.
A destinacija je v principu ista. Danes, v naši lokalni situaciji, ko se moderni center gradi avtomatično – po zlatih pravilih, ki jih diktira centralna os Berlin–Bruselj –, je vsak center isti center, kot tak pa de facto že desna politika. Zato je resnično čas, da se pofočkamo in se poimenujemo s pravim imenom. Moderni center v državi, kot je Slovenija, pač ni drugega kot oblika mirnodobne kolaboracije, politična pozicija brez pozicije, pozicija, za katero jamčijo in delajo drugi.