Pikettyjeva teza trdi, da so tehnološke spremembe ter ugodne ekonomske politike v smeri zniževanja davkov na kapitalske dobičke in dividende v zadnjih tridesetih letih vrhnjemu odstotku dohodkovne razdelitve v razvitem svetu omogočile, da stopnja donosa na kapital presega stopnjo gospodarske rasti. Tovrsten razkorak zgornjemu delu dohodkovne razdelitve po Pikettyjevi oceni omogoča hitro kopičenje kapitala, kar vodi do vztrajnega dviga tako dohodkovne kot tudi premoženjske neenakosti. Celovita analiza Pikettyjevega dela razkrije, da so tovrstni sklepi utemeljeni na opisnih statistikah. Takšen pristop zaradi nezmožnosti ločitve vzroka neenakosti in njenih posledic hitro omogoča napake pri interpretaciji. Odgovor na vprašanje, ali neenakost spodkopava gospodarsko rast, je še v povojih in je odvisen od rigoroznega empiričnega pristopa k vprašanju, ki v celoti naslovi vprašanje vzročnosti in posledic ter hkrati temelji na eksperimentalni analizi. Pregled časovnih serij o razvoju kapitalskega količnika od 19. stoletja dalje v Pikettyjevi knjigi jasno kaže, da se je ekonomska neenakost zmanjševala od prvih uvedb zakonov o progresivni dohodnini. ZDA je progresivno dohodnino uvedla leta 1913 s slovitim 16. amandmajem, medtem ko so ji druge zahodne države hitro sledile. Zanimivo vprašanje je torej, ali so države, ki niso uvedle strme progresivne obdavčitve, izkusile enakomerno hiter upad neenakosti kot države, ki so institucionalizirale progresivno dohodnino. Poleg tega na gospodarsko rast vpliva več dejavnikov, kot so delež delovno aktivne populacije, stopnja investicij, vlaganja v človeški kapital, tehnologija ter inovacije. Tovrstni dejavniki hkrati vplivajo tudi na ekonomsko neenakost, zaradi česar je treba kontrolirati njihov vpliv in izločiti potencialen problem izpustitve teh dejavnikov iz modela gospodarske rasti z neenakostjo. Razen tovrstnega pristopa so medijske pop-up diskusije o vplivu neenakosti zgolj metanje peska v oči v spopadu libertarnih in marksističnih ideoloških zaslepljenosti.
Ekonomska neenakost ni nujno škodljiv pojav, ki uničuje gospodarsko rast in spodkopava demokratične institucije. Če je neenakost rezultat virtuoznosti in naravnega talenta, ki za posameznike in družbo kot celoto ustvarja široko dobrobit, potem tovrstna neenakost koristi gospodarski rasti in učinkovitosti. Dobra neenakost je označevala večji del povojne zgodovine ZDA, ki je tako Američanom kot tudi imigrantom z vseh koncev sveta z ustrezno izobrazbo in trdim delom omogočila ekonomski vzpon v blagostanje ne glede na raso, začetno bogastvo in druge dejavnike. Rast ekonomske neenakosti označuje večji del obdobja od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej, ko je v ZDA Ronald Reagan z najobsežnejšo davčno reformo v ameriški zgodovini znižal davčne stopnje za vrhnji del dohodkovne razdelitve na rekordno nizke ravni. Obenem so tehnološke spremembe v zadnjih tridesetih letih povečale pomen intelektualnega kapitala in digitalizacije gospodarstva, ki sta povečala povpraševanje po visoko izobraženih in talentiranih posameznikih ter donos na njihov človeški kapital, kar je privedlo do visokih zaslužkov. Prestrukturiranje predelovalnih dejavnosti je na drugi strani nadomestilo delovno intenzivno proizvodnjo z outsourcingom proizvodnje v države z nižjimi stroški dela, kar je znižalo plače v tovrstnih dejavnostih in povečalo razkorak med bogatimi in manj bogatimi, ki se kaže v stagnaciji medianskega dohodka v ZDA od leta 1970 naprej.
Tretji pomemben faktor rastoče neenakosti je osebna selekcija. Pametni ljudje se poročajo s pametnimi ljudmi in imajo zaradi več časa in večjih investicij v človeški kapital tudi boljše izhodiščne možnosti za intelektualni razvoj svojih otrok. V ZDA zgolj devet odstotkov visoko izobraženih mater rodi otroka v zunajzakonski skupnosti, medtem ko je ta delež kar 61-odstoten za matere s srednješolsko izobrazbo. Slaba ekonomska neenakost lahko nastane takrat, ko obstoječa elita uporabi svoj status in politično moč za utrditev privilegijev, ki iz ekonomskih in intelektualnih priložnosti izključujejo preostanek družbe, ki je enako ali celo bolj talentiran. Številne ameriške Ivy League univerze ponujajo preferenčne vstopne pogoje za otroke alumnov, kar ne ustvarja ustreznih selektivnih spodbud za optimalen razvoj talenta na univerzi, saj je dostop do elitne izobrazbe pogojen s podedovanim statusom namesto s trudom in trdim delom. Takšna slaba neenakost predstavlja pot v aristokracijo ter neprekinjen boj za status in moč ter hkrati inovacijam in gospodarski rasti ustvarja veliko škodo.