Racionalni argument za vznemirjenje je seveda ta, da je šlo za lažno deklariranje, se pravi za zavajanje potrošnika, ki je verjel, da kupuje A, a je zraven dobil še B. Zakaj je proizvajalec to storil, kaj je imel od tega? Ker konjsko meso samo po sebi ni cenejše, če so seveda konji rejeni po predpisih, meso pa ustrezno nadzirano, je logično pomisliti, da je bilo to konjsko meso nenadzirano. Pojasnilo, da naj bi šlo za poldivje konje iz romunskih step, katerih meso je hudo žilavo, bi bilo pravzaprav še najboljša novica: meso konja, ki je žilavo vihral po travnikih, bi se moralo mesojedcu, ki kaj da na zdravo prehrano, vsekakor zdeti boljše od konja, ki so ga krmili z kdo ve čim, kot tista uboga kura, ki je bila, v poltemi nagnetena, pitana z mrtvimi ribami, ki so jih krmili z mrtvimi svinjami – tako nekako to gre, če prav razumem. Res da so ti romunski divjaki verjetno obšli veterinarski nadzor, a kot vidimo, veterinarski nadzor hudo šepa tudi pri nadzirani reji in proizvodnji hrane. Če pa le ni šlo za romunske svobodnjake, na kar nakazuje podatek, da so v nekaterih mesnih vzorcih našli zdravila proti vnetju (vseh še zdaleč niso testirali na prisotnost teh strupov, ampak so ugotavljali le DNK), močno pa dvomim, da bi romunski rejci skrbeli za konjsko zdravje na enak način kot lastniki športnih konj, je zadeva veliko bolj resna. V tem primeru bi lahko šlo za meso odsluženih športnih konj, ki pa jih ne pitajo le z zdravili, ampak tudi z dopingi. Podatek, da je prav zraven enega britanskih mesnopredelovalnih obratov, v katerem so govedini dodajali konjsko meso, kaliferija za športne konje, vzbuja upravičen srh. Pomeni lahko namreč natančno to: potem ko smo pristali na to, da v imenu našega blagostanja ribe krmijo z mrtvim piščancem in pujske z mrtvo kuro, ko se je torej naša prehranska veriga sklenila zahvaljujoč vsesplošnemu živalskemu kanibalizmu, smo po tej kapitalistični logiki sami dosegli enak status: zdaj smo tudi mi postali del cikla za konzumacijo klavnega odpada.

Tu smo torej: nek sumljiv obrat v Lichtensteinu za zaprtimi žičnatimi vrati pripravlja neke čudne zvarke, imenovane lazanja, namenjene revnejšim ljudem, ki nimajo možnosti kuhanja ali pa zgolj naivno verjamejo v te pakirane zmazke. Da smo v samem osrčju socialne razslojenosti, sta najbolj zgovorno potrdila kar dva ministra, francoski in nemški, ki sta predlagala, da bi te izdelke ponudili karitativnim organizacijam, ki bi jih ponudili socialno ogroženim. Da ne bi stran metali, tako nekako. Sama se jih nista drznila pred kamerami ponuditi svojim otrokom kot pred leti, v času norih krav, tisti britanski blaznež. Če ministra najbogatejše države v EU in države z najbolj izbirčnim prebivalstvom na svetu popolnoma prostodušno priznata, da je za revne dovolj dobra tudi hrana, za katero ob dejstvu, da ne ustreza deklaracijam, sploh še niso ugotovili, ali ne vsebuje tudi nevarnih snovi, potem je jasno, da se Evropa pospešeno spreminja v tretji svet: na eni strani ptičje mleko za elito, na drugi strani črviva moka s pretečenim rokom, ki jo bodo humanitarne organizacije razdeljevale revnim Evropejcem. Takšna izjava ministrov bi pred štiridesetimi leti povzročila nacionalni škandal, zdaj se je ob njo obregnilo le nekaj »občutljivcev«.

In v tem je resnica vse te zgodbe: to je zgodba o vsiljeni globalizaciji, ki je povzročila pavperizacijo na vseh koncih, kjer kos mesa kot bumerang prepotuje pol sveta, s tem povzroči ogromno ekološko škodo in se na koncu predelan, obdelan, »obogaten« z kdo ve čim vrne na naše krožnike kot brozga brez vsake prehrambene vrednosti, dobra le za potešitev občutka lakote. To je zgodba o vse večjem delu prebivalcev sveta, ki sta jih način organizacije dela in propaganda o hitri hrani odtujila od tradicije lokalnih tržnic, družinskih kuhanih obrokov in od zdrave pameti, ki ti pove, da solata, ki zdrži teden dni v hladilniku, ni solata, ampak klon. In tako so ljudje vse bolj debeli, a hkrati vse bolj podhranjeni. To je paradoks – debelost je danes predvsem znak podhranjenosti, uživanja povsem osiromašene hrane: nekvalitetne moke namesto polnega žita, mastnih in konzervansov ter barvil polnih izdelkov iz mesa, rejenega v neznosnih razmerah, sladkorja v vsej mogoči hrani, siljene zelenjave, polne pesticidov, pobrane tedne pred zaužitjem, sadja, ki nikoli ni videlo sonca, kot tiste brazilske fige v ljubljanskih trgovinah, medtem ko fige rastejo na Primorskem…

Sitost in presitost sta v razvitem svetu že zdavnaj nehala biti znak blagostanja, zdaj sta znamenje revščine, v kateri pomanjkanje koristnih hranilnih snovi v slabo pridelani in stokrat predelani hrani ovira razvoj zdravih in bistrih otrok in povečuje t. i. civilizacijske bolezni: hiperaktivnost otrok, sladkorno bolezen, bolezni srca in ožilja, raka… Strokovnjaki za pomoč afriškim otrokom so ugotovili, v kakšni meri izboljšana prehrana vpliva na učljivost otrok, strokovnjaki v razvitem svetu si te korelacije verjetno niti ne upajo raziskati, saj bi jih verjetno hitro obtožili demagogije. A se v vsakem primeru ta korelacija skriva v splošno znanem dejstvu, da je šolska uspešnost povezana s socialnim stanjem otrokove družine.