Nasproti katedrale svetega Ambroža v Tržiču sem sedel za mizico na pločniku pred barom. Eden tistih italijanskih barov, kamor vstopiš, da bi stoje spil kratek espresso in odhitel naprej po svojih poteh. Na pločniku je bilo nekaj mizic za goste, ki imajo več časa. Sedel sem s Sanijem Bujanom, ki se je pred 17 leti iz Bangladeša preselil v Italijo in si ustvaril življenje v Tržiču. Tržič je italijansko mesto s slovenskim imenom, ki je na vseh zemljevidih zapisano kot Monfalcone. Dobrih dvajset minut vožnje iz Gorice tik ob meji po stari cesti. Vso pot se voziš po Italiji skozi slovenske vasi. Doberdob, Poljane, Devetaki, Vižintini, Gabrje.
Saniju sem razlagal, da se je preselil na naše. Spodobilo bi se, da se poleg italijanščine nauči še slovensko. Pa se je smejal, da je bil Bangladeš angleška kolonija, zato on govori angleško s strogim naglasom, ki je doma v Buckinghamski palači. Imel je svoje ideje, čigavo je kaj in kje je doma. V Italijo je prišel kot tujec. Tukaj se je moral vse naučiti na novo. Njegova evropska domovina pa je Velika Britanija. Tam razume kulturo, navade in politiko. Vendar je bil v Tržiču na zadnjih volitvah izvoljen v mestni svet in je v mestu domačin. Jaz pa sem bil v njegovem mestu tujec, čeprav ima Monfalcone tudi slovensko ime.
Na pogovor o identiteti sva prišla zaradi simpatičnega nesporazuma z natakarjem. Sani je sedel v lepo ukrojeni modri obleki in sončnih očalih. Jaz sem bil poleg njega kot nepospravljena postelja. Ko je izstopil iz nove tesle, bi lahko bil kateri koli lokalni gizdalin. Le temna koža ga je izdala kot pripadnika bangladeške skupnosti migrantov, ki v ladjedelnici izdeluje luksuzne ladje za križarjenja. Ko je prišel natakar, sem jaz naročil kavo, on pa aperol spritz. Natakar je na poti do pulta in nazaj pozabil, kdo je naročil kaj. Meni je kot belcu, ki pije alkohol, dal aperol, Saniju pa kavo. Presenečeno je pogledal, ko sem mu rekel, da je alkohol za sogovornika, kava pa zame. »Vse sem naredil narobe.« Svet se je obrnil na glavo. Slovenec pije kavo, musliman pa alkohol. Oba tujca, pogovarjata pa se v italijanščini.
V Tržiču je 2500 Bangladeševcev. Županjo Tržiča so takšni prizori prepričali, da je bangladeškim ženskam prepovedala kopanje v tradicionalnih oblačilih in med ramadanom tudi molitve v središču mesta. Iz tega je nastal prelep pogovor o tem, do kod je naše.
Ali je Trst naš, se danes ob posebnih priložnostih vprašujejo tudi v notranjosti Slovenije. Za Tržič morda niso slišali, ker se na poti v Benetke peljejo mimo Monfalcona. Vendar je vprašanje popularno. Knjiga italijanskega zgodovinarja Federica Tenza Montinija Trsta ne damo, ki je letos v Ljubljani izšla pri založbi ZRC, je bila v hipu razprodana in so jo ravnokar ponatisnili. Na naslovnici je bil Josip Broz - Tito v maršalski uniformi s stisnjeno pestjo na zemljevidu Istre. Ne damo! Ampak zaradi razmerij moči med ZDA, Sovjetsko zvezo, Veliko Britanijo in Francijo je bilo treba leta 1945 pest razpreti in mesto predati s kostmi in kožo. Če izgubiš vojno, ti meje določijo drugi. Ampak tudi če zmagaš v vojni in nisi med najmočnejšimi silami, meja ne boš risal sam.
To mučno dilemo danes poskušajo razvozlati Ukrajinci na frontnih črtah v Donbasu in Palestinci kot tarča splošne izraelske ofenzive v Gazi in na Zahodnem bregu.
Vseeno je, ali ti meje rišejo zavezniki ali nasprotniki. Narisali jih ne bodo v skladu z dogovori iz vojne, ampak z novimi interesi, ki jih prinaša njihov načrt miru. Mir je zgolj soglasje o skupnih interesih velikih sil. Vendar je v vsakem primeru veliko boljše, če ti meje na koncu rišejo zavezniki. Zato se v vojni splača zmagati. Edini način, da zmagaš v vojni, je, da se boriš v vojni. To pa prinaša nesrečo, neskončne komplikacije in stroške. Tudi če zmagaš v vojni, boš vojno drago plačal. Če pa izgubiš, boš zares drago plačal. Cena ne bo izražena samo v človeških žrtvah in ruševinah. Pravo ceno se plača s črtami na političnem zemljevidu sveta. Za to v vojnah gre. Za osvajanje ozemelj. Vse drugo je propaganda. Človekove pravice, vitje rok nad grožnjo humanitarne katastrofe, patetično objokovanje žrtev, hlinjena zaskrbljenost nad otroškimi usodami in obljube pomoči so vezanje otrobov za diplomate. Edino vprašanje, ki velja, je: Do kod je naše?
V devetdesetih letih sem se vozil skozi srbske zapore na cestah okoli Sarajeva. »To je Srbija,« so zagotavljali bradati četniki z vrzelmi v zobeh. Zahtevali so, da se popotnik strinja in ustrezno plača mostnino ali cestnino. Včasih se je opogumil in vprašal. »Oprostite nevednežu,« je bil čim bolj pohleven. »Ampak do kod je Srbija?« To je včasih povzročilo zanimive konsultacije med radoživimi posadkami na preprekah. Polemika je znala biti tudi glasna. Običajno pa se je hitro našel kdo, ki je presekal dileme. »Budale. Srbija je tam, do koder mi pridemo.«
To je ključno vodilo vseh vojn. Nič drugega ne šteje. V Bosni je Srbija točno tam, do koder so prišle srbske čete, vključno s Srebrenico. Turčija na Cipru sega do tam, kjer se je vojska ustavila. Izrael je do tam, do koder pridejo Izraelci. Dobršen del Sirije je že del te države. Od leta 1967 je tam tudi Palestina. Rusija je tam, do koder pridejo Rusi. V Gruzijo, Moldavijo ali Ukrajino. Tako so risali tudi naše meje. Meja je namreč ta magična črta, ki pove, do kod je naše in od kod ni več naše. Potem je mir.
