Pretekli konec tedna so družbena omrežja preplavile fotografije severnega sija nad Evropo. Tudi nad Slovenijo se ga je videlo in slovenski X je v soboto sijal v roza barvi fotografij, posnetih z mobilnimi telefoni. Toda tisti nazadnjaki, ki smo severni sij na nebu iskali brez telefona pred seboj, vemo, da se severni sij pri nas ni svetil kot obleka Barbike. S hriba v okolici Ljubljani ga je bilo videti kot rahlo zamolklo svetlobo nedefinirane vijolične barve, kot da bi tam nekje pri Kranju odprli novo diskoteko, ki bi v nebo svetila z reflektorji iz leta 1983.
V čem je bila potem zgodba poplave roza fotografij? V telefonih, naravnanih na nočno slikanje. Z njimi je tudi vsak sončni zahod za Polhograjskimi Dolomiti najbolj nora barvna paleta desetletja. Čeprav se v resnici ne vidi tako. Toda tako smo že vajeni s tehnologijo popravljene resničnosti, da se večini z lastnimi očmi videni severni sij zdi dolgočasen, edini pravi pa je tisti, poslikan s telefonom.
Isti dan, ko nam je v jutranji temi svetila aurora borealis, se je v večernih urah zgodilo še nekaj rozastega – na tekmovanju za pesem Evrovizije se je dogodil enciklopedični primer pinkwashinga. Izraz se uporablja za namerno »poudarjanje pozitivnega odnosa do skupnosti LGBTIQ+ z namenom promocije organizacije ali posameznika ali odvračanja pozornosti od negativnih vidikov delovanja, zlasti kršenja človekovih pravic«. V tem pa je največji ekspert Izrael. Ali povedano drugače: z namenom odvračanja pozornosti od genocidnega delovanja v Gazi so tudi najbolj zadrti izraelski konservativci pripravljeni razglašati, da je Izrael za skupnost LGBTIQ+ sanjska dežela, napredna, moderna, liberalna, odprta. V nasprotju z »zastarelo« Palestino, ki jo je treba tako rekoč osvoboditi in popeljati v svetlo LGBTIQ+ (in drugo) prihodnost pod izraelskim vodstvom. Izraelski pinkwashing je seveda najbolj viden prav na tekmovanju za pesem Evrovizije. Nenazadnje so davnega leta 1998 celo zmagali s transspolno Dano International. Pinkwashing je v Izraelu tako rekoč del državne ideologije, in tako kot pri žarečih fotografijah severnega sija se nihče več ne sprašuje, ali je sionistična ljubezen do kulture LGBTIQ+ resnična ali lažna. Tako dolgo jo že brusijo in likajo, da je postala resničnost.
Izjemna bizarnost pa se je zgodila, ko je izraelski pinkwashing z letošnjo Evrovizijo pljusknil do slovenske desnice. Še marca letos je SDS-ov portparol za radikalne ideje Branko Grims sklical tiskovno konferenco, na kateri je razlagal, da je treba v kazenskem zakoniku otroke zaščititi pred »holivudskim vsiljevanjem neke mode menjavanja spola«, ker da gre za »odvraten zločin«. Toda za višje cilje so pripravljeni to tudi spregledati. In prav to se je zgodilo minulo soboto. V viharju pro et contra debate v zvezi z nastopom izraelske glasbenice je bila večina Slovencev verjetno osupla, da smo kot nacija deset točk telefonskega glasovanja namenili Izraelu. Že bežen prelet X in facebook scene nam pove, zakaj. Za glasovanje za Evrosong se je mobilizirala celotna slovenska desna klet. Ko je na tehtnici simpatiziranje s kulturo LGBTIQ+ ali pa branjenje civilizacije, se ve, da izberejo slednje. Ker prav to je bil mobilizacijski moment. Boštjan M. Turk je denimo na X zapisal: »Pravkar glasoval za Izrael. Storimo to vsi, gre za obrambo civilizacije. Gre za boj proti barbarom.« Pojavile so se tudi razlage glasov za Izrael, ki jih je sproducirala trolska klet: »Gre za sorazmerno majhno ljudstvo, ki ga obkroža islamski svet. Vemo pa, kako se običajno končna ta zgodba, če se mu podrediš.«
Križarski boj torej, ne glasbeno tekmovanje. In v tem primeru ni nič hudega, če vsak pravovernik prispeva okoli 16 evrov, kolikor je stala oddaja maksimalnega števila dovoljenih glasov na posameznika. Prav tako ni nič hudega, da je na koncu na tekmovanju, v katerem so se desničarji tako močno angažirali, zmagala nebinarna oseba, se pravi tisti, proti kateremu se bori Branko Grims. Ta še vedno meni, da Evrovizija »nima več zveze z glasbo in je samo še največji festival za vsiljevanje ideologije kulturnega marksizma LGBT+ na svetu«. V tej luči je »zmaga« desne kleti kot izraz evrovizijske volje Slovencev tako resnična kot mavrične fotografije severnega sija nad Šiško – veličastni falsifikat.
Ne glede na shizofreno situacijo bi nam moralo biti ob nenadnem angažmaju desničarjev v evrovizijski podpori Izraelu nelagodno. Prvič zato, ker vedno znova osupne njihova disciplina pri izvrševanju ukaza. Če so se angažirali za takšno banalnost, kot je pesem Evrovizije, se bodo brez dvoma tudi za referendume. Tolaži nas le to, da natančno vemo, kakšen je njihov številčni domet. Drugič pa bi morali biti zaskrbljeni, ker vemo, kakšno neizmerno ljubezen Janez Janša goji do Izraela. Pod njegovo vlado se ne bi pogovarjali o priznanju Palestine. Pod njegovo vlado bi verjetno nad študente, ki so na FDV protestirali v podporo Palestini, poslali vodne topove. Zato nam je tesnobno, ko sedaj, ko bi to lahko storili, vlada Roberta Goloba cinca s priznanjem Palestine. Vprašamo se lahko le, kdo je Golobov Moroccanoil, izraelski glavni sponzor tekmovanja za pesem Evrovizije, ki ga zavira v pravi odločnosti v odnosu do Palestine.
A če se vrnemo nazaj k neresničnim podobam severnega sija: podobe mrtvih palestinskih otrok so resnične. Golobov politični odziv nanje pa je neresnično zlagan.
