Mislim svoje mesto: Denar ne leži več na tleh

Mesta so od svojega nastanka naprej veljala za kraje poslovnih priložnosti, in čeprav reka o denarju, ki da leži na tleh, samo skloniti se je treba in ga pobrati, ne gre tolmačiti dobesedno in sploh ne le za mesta, pa se ga da razumeti tudi tako. Vsaj včasih, pred prevlado brezgotovinskega poslovanja je bilo tako. Ne vem, ali je bilo to povezano z našo velikostjo ali z zavedanjem, da je to edini način za zaslužek, toda kot otroci smo med hojo po mestnih pločnikih res skrbno pogledovali pod noge. Nagrada ni izostala, novčiči so se zbirali na kup in sčasoma si si lahko privoščil sladoled ali katerega tistih živo rožnatih žvečilnih. Seveda pa taka najdba nikdar ni bila brez kanca slabe vesti, včasih celo zloslutnih misli: kar danes najdeš, boš jutri izgubil. Predvsem pa: ker si ti našel, je nekdo drug izgubil. Toda le kako nesrečnika najti? Če ne boš pobral ti, bo pa kdo drug, si si rekel in se sklonil. Ter se hkrati tolažil z malce robinhoodovskim domislekom, da kdor nima, niti ne more izgubiti, in da usoda že ve, kdo denar bolj potrebuje.