Moji razlogi za podporo konceptu delavske participacije v lastništvu podjetja so seveda diametralno nasprotni motivaciji, ki jo ima zanjo Združena levica. Ideja demokratičnega upravljanja državnega premoženja, kot si jo predstavljajo ekonomski ludisti, je seveda s strogo filozofskega ali celo moralnega vidika privlačna, vendar z učinkovitostjo vodenja podjetja nima dosti skupnega. Vsi, ki jih poslovanje podjetja zadeva, nimajo tudi interesa slednjega upravljati. Kakšna je korist od nekaj tisoč odsotnih upravljalcev državnega premoženja? Kaj naj bi slednje motiviralo v aktivno lastništvo?
V Združeni levici tudi pozabljajo, da smo Slovenci en eksperiment z demokratičnim upravljanjem že preživeli, a se ta ni najbolje obnesel. Privatizacija nekdanjega družbenega premoženja je namreč potekala tako, da je država slehernemu državljanu »šenkala« lastništvo nekdanjih družbenih podjetij. Ob določenih omejitvah je imetnik certifikata lahko to darilo izkoristil za vstop v lastniško strukturo sebi ljubega podjetja. Vendar je marsikdo papirnato pravico do demokratičnega upravljanja še isti hip prodal najbližjemu »zbiratelju« s sedežem v Luksemburgu. Pokazalo se je, da veliko Slovencev in Slovenk ni imelo posebnega interesa po lastništvu podjetij in da še znatno večji delež ni imel nobene želje po aktivni vlogi pri njihovem upravljanju.
V resnici je stvar še bolj kritična. Demokratičnost upravljanja podjetij, v kolikor to merimo s številom lastnikov, je za podjetja škodljiva. Praktično vse študije korporativnega upravljanja od Bearle and Means (1932) dalje ugotavljajo, da razdrobljenost lastništva šibi kakovost upravljanja in posledično uspešnost podjetja. Množica »atomiziranih« lastnikov namreč znatno težje nadzoruje menedžerje, kot to počnejo močni lastniki ali organizirane skupine lastnikov. Problem odnosa med principalom (lastnikom) in agentom (menedžerjem), ki predstavlja temeljno podstat teorije modernega podjetja, je intenziviran v podjetjih z zelo razdrobljenim lastništvom. Podjetje pač ni država in točke za stil, ki jih prinaša demokratično upravljanje, ne štejejo nič, če podjetje propade.
Zakaj bi delavsko soupravljanje vendarle moralo koristiti podjetjem? Primarno zato, ker notranje lastništvo povečuje pripadnost zaposlenih podjetju in povzroči, da se interesi zaposlenih še bolj poravnajo z interesi podjetja. V kolikor jih ni poravnala že skrb za službo, bi to lahko zagotovil bolj neposreden premoženjski interes. Že desetletja se na ta način poskuša vplivati na delovanje menedžerjev v korist podjetja. Čeprav se je stroka do takšnega načina nagrajevanja menedžerjev že ohladila, večina njenih zadržkov za preostale zaposlene enostavno ne velja. Ti namreč nimajo neposrednega vpliva na vsakodnevne poslovne odločitve in oblikovanje cen delnic na borznih trgih. Znanstvene študije (dober pregled najdete v Margaritis in Psillaki, 2010), potrjujejo prednosti notranjega lastništva, ki bazirajo primarno na učinkovitejšem nadzoru nad upravljanjem podjetja in bolj motiviranih zaposlenih.
Je oživitev poslovanja podjetja Tom lahko inspiracija za bodoče epizode delavskega upravljanja v Sloveniji? No, glede na to, da so za oživitvijo menedžerji in del nekdanjih delavcev podjetja Tom v stečaju, strogo ne gre za »delavsko upravljano« podjetje. Vseeno je trud vseh zaposlenih za ohranitev proizvodnje indikacija pripravljenosti prevzema odgovornosti in tveganja za prihodnost svojega podjetja, kar je osnovni namen notranjega lastništva. Ključno v celotni zgodbi je, da so delavci podjetje obudili z lastnimi sredstvi. V morebitni uspeh podjetja je vpeto realno premoženje zaposlenih, kar hkrati zagotavlja angažiranega lastnika in motiviranega zaposlenega. Nedvomno pomaga, da je število zaposlenih v novo oblikovanem M Tomu razmeroma majhno, kar povečuje občutek vpliva na lastno usodo. Z rastjo podjetja bo ta uplahnil ali pa bo lastništvo ostalo v rokah peščice ustanoviteljev.
Slovenska zakonodaja in predvsem bančni sistem nista najbolj naklonjena delavskemu prevzemanju podjetij. Tako gre vsaj sklepati iz serije neuspehov, ki so jih doživeli poskusi pri Večeru, Novolesu, Armalu, Papirnici Radeče in podobnih. Banke oziroma upniki očitno težje »kupijo« sanacijski program, če za njim stojijo zaposleni in ne zgolj menedžerji. No, zadnje čase je tudi vera v slednje presahnila.
Demokratično upravljanje podjetij je všečen mit. Učinkovito demokratično upravljanje vseh deležnikov pa oksimoron. Temu navkljub operabilna ideja delavskega soupravljanja vendarle drži vodo, tako z vidika učinkovitosti podjetja kot tudi zmanjševanja dohodkovne neenakosti. Zavedati pa se je treba, da je soupravljanje delavcev učinkovito zgolj, če do njega pride po naravni poti z izkazanim interesom posameznikov na obeh straneh. Tako pri lastnikih kot zaposlenih.