Po zlomu borze leta 1929 so za Američane nastopili hudi časi, morda najhujši v zadnjih dveh stoletjih. Premožni so izgubili svoje prihranke, revni domove, delo in dostojanstvo. Številne je stiska pognala v smrt, vzdržljivejši so se prebijali, kot so vedeli in znali. Horace McCoy je o tem napisal roman Konje ubijajo, mar ne?. Po njem je Sydney Pollack leta 1969 posnel svoj legendarni istoimenski film.
Film sem videla šele v sedemdesetih, ko sem prišla študirat v Ljubljano. »Ples« oštevilčenih, izmučenih, bolnih, neprespanih udeležencev večtedenskega plesnega maratona, ki se trudijo ostati na nogah zaradi tisoč dolarjev nagrade za najvztrajnejši par, me je prikoval na trdi Komunin stol. Spomnim se, da mi je šel srh po koži zaradi krutosti sistema, da sem (za)sovražila kapitalizem in bila trdno prepričana, da česa takšnega pri nas ne bi nikoli dopustili. Ker dobiček vendarle ni vse, ker je človek pomembnejši.
Bili so to časi naivnosti in vere, da ima brutalno izkoriščanje pod krinko svobodne izbire meje. Danes vem, da jih nima. V nobenem sistemu. Živimo v prepričanju, da se demokratične vlade, vsaj sredinske in leve, trudijo zaščititi najšibkejše, da so minimalni standardi, ki zadevajo delovne pogoje, za delodajalce sveti, da so pojmi »socialna blaginja«, »pravično plačilo«, »skrb za zdravje na delovnem mestu« vgrajeni tudi v družbeno formo mentis, ne le v deklaracije in zakone. Kako je torej mogoče, da se največ kršitev, ki jih obravnava zagovornik načela enakosti, zgodi prav na področju dela in zaposlovanja in da četrt milijona ljudi v Sloveniji živi pod pragom revščine?
Apetite korporacij je v večnem boju, v katerem počasi, a nezadržno izgubljata nižji in srednji sloj, očitno mogoče le krotiti. Tistih, ki jim pri tem pomagajo s svojim vplivom in operativno močjo, je vselej dovolj. Ljubljanski župan Janković je seveda »prepričan«, da z dogovorom o oštevilčenju dostavljalcev hrane zgolj varuje meščane, ki bodo poslej lahko uperili svoj pravičniški prst v tiste med njimi, ki se bodo preveč pehali za bonusi. Ker kaj njih briga, da si lahko te kurirji zagotovijo le z dovolj velikim številom opravljenih voženj. Nenazadnje, oštevilčeni, izmučeni, bolni, neprespani maratonski dirkači na kolesih so se vendar sami odločili, kako si bodo služili denar.
Ergo: so bili organizatorji plesnega maratona krivi, da so trmasti plesalci umirali na podiju? Je vodstvo Glova in Wolta krivo, da se kurirji nezavarovani zaletavajo v avtomobile, padajo pozimi na zaledenelih ulicah, poleti v turistični gneči? Smo mi, pošteni meščani, ki bi radi samo poceni jedli v udobju svojih domov, krivi za njihovo stisko, zaradi katere pristajajo na prekarstvo in nečloveške delovne pogoje? In če pogledamo širše, so vodstva podjetij kriva, da morajo letos zaradi kadrovske stiske zaposleni v številnih družbah, ne samo tistih v gostinstvu, delati po deset in več ur? Običajno seveda brez nadur, ker so te »prevelik« strošek.
Morda pa smo krive ženske, ki premalo rojevamo in tako ogrožamo delovne procese. Zaradi demografskih trendov pač ni na voljo dovolj mladih brezposelnih, ki bi poletje preživljali v kuhinjah brez klime, na gradbiščih brez sence ali na razbeljenem asfaltu, dostavljajoč to in ono spletno naročilo …
Ne, kriv je sistem, narejen po meri lastnikov korporacij in njihovih razumevajočih sotrudnikov. Konje pač ubijajo. Od vedno. Tudi tam, kjer jih imajo radi. Zlasti ko niso več zadovoljni z otepom slame. In prav to so, bogjimpomagaj, sporočili kurirji Glova in Wolta. Hočejo dva otepa slame; na delodajalce so naslovili neuresničljive zahteve. Želijo na primer, da jim ne znižujejo urne postavke; da ne rekrutirajo vedno novih »Wolt partnerjev«; da pri dodeljevanju dodatka za kilometre upoštevajo realno, ne pa zračno razdaljo, saj kurirke in kurirji ne letijo do naročnikov, temveč vozijo. Pa da jim plačajo polurni odmor za malico in da jim dodatna dela, recimo polog gotovine, štejejo kot dostavo. Res, le kako bi lahko multinacionalki izpolnili te nevzdržne zahteve. Nak, naj delajo tisti, ki so jim dani pogoji po volji. To je svobodna država. In naj bodo veseli, da bodo dobili le številke na hrbet, ne pa čipe pod kožo. Dokler jih ne zamenjajo roboti v samovozečih avtomobilih …
Sodobni angleški pisatelj Ian McEwan si je v enem zadnjih romanov Stroji kot jaz in ljudje kot vi zamislil družbo, v kateri bi vsa mogoča, povečini zoprna dela, od priprave hrane, dostave, čiščenja, do intelektualnih pogovorov z lastniki, opravljali androidi. To bi bilo mogoče, je predpostavil v romanu, če Alana Turinga, angleškega matematika, utemeljitelja umetne inteligence, ne bi leta 1952 zaradi homoseksualnosti kemično kastrirali in se zato ne bi dve leti kasneje zastrupil s ciankalijem. McEwanov krasni novi svet, v katerem izpopolnjeni algoritmi omogočajo androidom samoučenje in s tem »osebnostno rast«, pa ni krasen niti za androide, se pravi stroje. Služenje človeku v dehumanizirani potrošniški družbi, ki jo lahko oblast obvladuje le z nasiljem, je celo zanje prehudo. Številni se zato raje neboleče izklopijo.
Mi, ljudje, si izklopa ne moremo privoščiti. Lahko pa spremenimo sisteme bogatenja elit, ki nam jemljejo v dolgih bojih pridobljene pravice, človeškost
in dostojanstvo. Če je to sploh še mogoče. Sistem smo kljub vsemu vsi, ki v njem sodelujemo.
