Pred desetimi dnevi je nama z ženo hči poslala naslednje vabilo vrtca, ki ga obiskuje vnukinja: »Spoštovani starši, zaradi obojestranskega pomena vključevanja starih staršev v dopolnitev vzgoje otrok si drug drugemu želimo podariti čas, objem, dotik, nasmeh … vse, česar ne moremo kupiti z denarjem, nas pa razveseljuje, bogati in osrečuje. Zato vljudno vabimo babice, dedke ali druge sorodnike, prijatelje na jesensko obarvano medgeneracijsko druženje.«
Spodaj so navedeni še kraj, čas in navodila glede hrane in obutve. Za kraj druženja je bila izbrana Piramida, grič nad Mariborom, priljubljena točka Mariborčanov. Moja prva misel je bila: kako bodo majhni otroci zmogli ta pohod. Kmalu se je izkazalo, da je bilo njim mnogo lažje prehoditi pot kot nam, saj so veselo skakljali navzgor in navzdol, seveda pa niso pozabili prijeti za roko babic in dedkov ter jih ponosno »pokazati« drugim otrokom.
Druženje je v celoti izpolnilo svoj namen, saj je bilo veliko smeha, objemov in dotikov, za kar smo bili zelo hvaležni otrokom in vzgojiteljicama Tanji in Jolandi. Tako sem na svoji koži občutil medgeneracijsko druženje in sodelovanje, ki sem ga prej sam spodbujal v šoli. Leta 1988 sem se namreč prvič srečal s takšno obliko aktivnosti v šoli. Ob obisku mednarodne srednje šole United World College v Devinu blizu Trsta s programom mednarodne mature sem opazil slovenskega dijaka, kako za roko pelje majhnega otroka na igrišče. Na vprašanje, za kaj gre, so mi razložili, da morajo dijaki v okviru programa mednarodne mature obvezno izbrati eno izmed oblik prostovoljstva. Zelo sem bil navdušen nad takšno obliko vzgoje, zato sem jo kasneje uvedel na svoji šoli kot interesno dejavnost. Pri tem ni šlo brez težav, saj so bile institucije – na primer domovi za starejše – zelo zaprte za zunanje povezovanje in smo šele z veliko vztrajnosti dosegli, da so se lahko dijaki družili s starostniki. Ob ponovni uvedbi gimnazije leta 1990 je bila uvedena obvezna ponudba prostovoljnega dela na šolah v okviru obveznih izbirnih vsebin. Takrat še nismo uporabljali pojma medgeneracijsko sodelovanje, ki je danes močno prisotno v šolah. Med zelo priljubljene oblike spada druženje dijakov s starostniki v domovih in nastalo je veliko lepih in nepozabnih zgodb.
Danes je pojem medgeneracijskega sodelovanja veliko prisoten v javnosti, potekajo številne dejavnosti šol, nevladnih organizacij, društev itd. Na tem področju smo dobro opravili svojo nalogo, mnogo manj pa nam gre od rok medgeneracijska odgovornost. Pri tem mislim na odgovornost politike, da starejšim s sistemskimi rešitvami zagotovi človeka vredno starost. Gre za veliko množico ljudi, saj je bilo leta 2021 v Sloveniji med prebivalstvom nad 15 let kar 29 odstotkov upokojencev, leta 2021 je v Sloveniji 19,8 odstotka prebivalstva starih nad 65 let, projekcije pa kažejo, da bo leta 2100 v Sloveniji kar 31 odstotkov prebivalstva starih nad 65 let.
To so gole številke, ki marsikomu ne povedo veliko. Veliko bolj povedni in zaskrbljujoči so podatki, da je leta 2019 polovica upokojencev živela pod pragom revščine in da je 300.000 upokojencev prejemalo pokojnino, nižjo od 700 evrov. Ni treba izgubljati besed o tem, kakšno je njihovo življenje in razočaranje, še posebej za tiste, ki za štirideset let dela prejemajo mizerno pokojnino in se vsak mesec odpravijo po pakete Rdečega križa ter kosijo v socialni kuhinji.
Starostniki, ki živijo na robu, so tiha in nemočna skupina, ki ne bo prišla pred državni zbor in protestirala. Nimajo ne moči niti volje. Zato je odgovornost politike in vseh drugih za in do njih še toliko večja. Pa pri tem ne gre samo za odgovornost; gre za prvinsko človeško lastnost, da močnejši poskrbi za šibkejšega. Žal so močnejši na to prevečkrat pozabili in tako je bilo v preteklosti veliko zamujenega. Najlepši primer je zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ni bil sprejet že več kot dvajset let. Nesprejetje zakona v tem obdobju je ena največjih polomij politike, leve in desne, saj gre za najbolj ranljive in nemočne ljudi. Zadnja vlada je sicer zakon za vsako ceno sprejela pred volitvami, vendar je ta v praksi žal neizvedljiv in priča o tem, da lahko tudi takšno področje služi za nabiranje političnih točk.
Ureditev navedenih problemov je nujna in predstavlja ne samo politično odgovornost, temveč tudi humano odgovornost. Številni starostniki so odvisni od »močnejših«, ki z veliko žlico velikokrat delijo ogromna sredstva (spomnimo se dodatkov zdravnikom v času koronavirusa), ob določanju letnega dodatka za upokojence za prihodnje leto pa je povečanje minimalno.
Spodobna starost je ogledalo družbe. Pri tem vsi odgovorni prevečkrat pozabljajo na to, da gremo vsi po isti poti. Nekaterim bo sicer prihranjena eksistenčna stiska zaradi ustrezne pokojnine, večina pa bo brez ustreznih ukrepov odrinjena na rob družbe. Takšni pohodi, kot je bil naš na Piramido, bodo izginili, saj bo bitka za preživetje primarna naloga večine starostnikov. Si to želimo in hkrati pozabljamo, da bo leta 2100 tretjina slovenskega prebivalstva stara nad 65 let?
Verjamem, da ne.
In da bodo tudi takrat vnuki odpeljali svoje dedke in babice na Piramido.
