Med obiskovanjem ameriške srednje šole v Kaliforniji so mi moji ameriški starši napovedali, da bomo eno od sobot obiskali glavno mesto te ogromne ameriške zvezne države. V skladu z mojim evropskim razumevanjem glavnega mesta, kjer je največje mesto tudi glavno mesto, sem začudeno vprašal, kako bomo to izvedli v enem dnevu. Domneval sem, da se bomo odpeljali v 800 kilometrov oddaljeno največje kalifornijsko mesto Los Angeles. Razložili so mi, da je glavno mesto Sacramento, ki je le sto kilometrov oddaljeno od našega mesta v današnji Silicijevi dolini. Ogled Sacramenta je bil zanimiv in poučen, sčasoma sem ga pozabil.
Čez nekaj let sem dobil povabilo za šesttedensko izobraževanje v ZDA. Omenjeno je bilo, da bo potekalo v predmestju glavnega mesta države New York. Izbira je bila zame izjemna, saj bi tako imel možnost večkrat obiskati mesto, ki nikoli ne spi. Zato je bilo zame nemalo razočaranje ob kasnejši novici, da bo izobraževanje potekalo v bližini Albanyja, ki je od New Yorka oddaljen tristo kilometrov in je glavno mesto zvezne države New York. Spomnil sem se, da sem nekaj podobnega že doživel pred davnimi leti v Kaliforniji. Zato sem pregledal še nekaj ameriških držav in ugotovil, da večinoma glavna mesta ameriških zveznih držav niso tudi največja mesta: Santa Fe je glavno mesto države New Mexico, Tallahassee glavno mesto države Florida, Lansing glavno mesto Michigana itd. Glavno vodilo pri takšni postavitvi je bilo načelo, da ekonomske in finančne elite loči od političnih vsaj na krajevni ravni.
Podobno rešitev za glavno mesto je uporabila tudi Brazilija z glavnim mestom Brasilio, Avstralija s Canberro, tudi Kemal Atatürk ni po naključju leta 1920 glavnega mesta Turčije iz Carigrada prestavil v Ankaro. Verjetno je po svetu še kakšna država s podobno rešitvijo.
Evropa je svoja glavna mesta postavila v največja mesta. Slovenija pri tem ni nobena izjema, čeprav malo za šalo in še manj zares: kot nova država je imela možnost glavno mesto na podoben način kot ameriške zvezne države določiti kje drugje kot v Ljubljani, vendar spada to v polje znanstvene fantastike. Tako je Ljubljana postala glavno mesto in prevzela praktično vse funkcije in organe, ki pritičejo državi. Pri tem je bilo hitro pozabljeno, da smo še nedolgo pred tem bruhali ogenj in žveplo na Beograd, kjer je bilo locirano praktično vse, kar je bilo mogoče. Najbolj vpijoč primer absurda je bil sedež Smučarske zveze Jugoslavije v Beogradu, pri čemer so vsi reprezentanti (s kakšno svetlo izjemo) prihajali iz Slovenije. Začele so nastajati različne agencije, direkcije, skladi, varuhi, pooblaščenci, komisije itd., ki so po pravilu locirani v Ljubljani (svetla izjema je Dars v Celju). Nekatere, ki so bile locirane zunaj Ljubljane, so preselili v Ljubljano, najbolj razvpit primer je Holding Slovenske elektrarne, ki je bil iz Maribora preseljen v Ljubljano.
Nevarnosti prevelike centralizacije so se zavedali tudi pisci prve slovenske ustave, ki so v 143. členu zapisali: »Pokrajina je samoupravna lokalna skupnost, ki opravlja lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena … Država z zakonom prenese na pokrajine opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, mora pa jim za to zagotoviti potrebna sredstva.«
Dvaintrideset let po osamosvojitvi pokrajin še zmeraj nimamo in vprašanje je, ali se bodo sploh kdaj zgodile – finančni in kadrovski interesi so pač preveliki.
Vseeno pa se je v petek, 17. februarja 2023, zgodil konkreten primer decentralizacije, ki je bil razen v mariborskih medijih bolj malo omenjen tudi drugod. Ministrstvo za digitalno preobrazbo je namreč preneslo del svojih dejavnosti v Maribor. Ne bom zapisal zguljene misli o malih in velikih korakih, vsekakor pa prenos ministrstva predstavlja prvi korak, ki bi mu lahko sledile tudi nekatere druge državne institucije. Če nič drugega, vsaj na novo nastajajoče. Prenos namreč dokazuje, da je praksa izvedljiva še zlasti ob današnji informacijski tehnologiji. Mogoče bi tudi to malo pripomoglo k zmanjšanju prometa in graditvi tretjega pasu avtoceste.
Selitev dela ministrstva za digitalno preobrazbo ni posledica sistemskega premisleka o decentralizaciji državnih organov. Zasluga gre ministrici Emiliji Stojmenovi Duh in njeni ekipi, ki je razumela, da ministrstvo s selitvijo dela resorja ne bo izgubilo, temveč kvečjemu pridobilo. Pridobil pa bo tudi Maribor, navsezadnje tudi s šestdesetimi delovnimi mesti. Razloge za selitev v Maribor je briljantno razložila v svojem govoru, ki je lahko zgled drugim govornikom na podobnih prireditvah, ko je ob koncu dejala: »Ne nazadnje močan Maribor pomeni tudi močno Slovenijo.«
Prenos dela ministrstva seveda ne bo kar sam po sebi spremenil mesta. Za to so potrebni drugi ukrepi, ki jih mora izpeljati Maribor sam, a tudi ob pomoči države. Nosi pa v sebi velikansko simbolno sporočilo, pa ne samo Mariboru. Mogoče je to prvi korak k preselitvi še kakšnega organa drugod po Sloveniji, katerega dejavnost ni vezana na lokacijo. Veliko jih je, le volja mora biti. Čeprav ne želim naštevati konkretnih primerov, pa vseeno omenim enega, ki je že bil naveden: Holding Slovenske elektrarne. Morebitne vrnitve sedeža v Maribor v prihodnosti ne izključuje niti predsednik vlade. Ali se bo to zgodilo, pa je drugo vprašanje. Razprave in pobude imajo že dolgo brado, ki bo verjetno še zrasla. Upam, da ne do (ljubljanskih) tal.
