Darwin človeštvu ni pojasnil le njegovega biološkega porekla, pred kakšnim stoletjem in pol je tudi razkril, da po naravni selekciji običajno preživijo najmočnejši oziroma najbolj prilagodljivi primerki posameznih vrst. To se je brez posebno prefinjene predelave prezrcalilo v ureditev človeške družbe, postalo je aksiom kapitalizma in njegove brutalne učinkovitosti, pa tudi komunističnega socializma in njegove groteskne neučinkovitosti.
Darwinizem je seveda na delu tudi v globalni ureditvi sveta, kjer so glavni igralci ekonomsko in vojaško najmočnejši narodi. Drugi, nekaj manj močni, morajo biti prilagodljivi, naprezajo se v drugem planu in čakajo na svojo priložnost. Obstajajo še tisti tretji, neizoblikovani, neki novi neuvrščeni: ti tavajo po obrobju civilizacije in stežka lovijo ravnotežje ali pač že drsijo v kolaps. V teh novih neuvrščenih državah brez izoblikovane in stabilne politične kulture se običajno lastna kulturna in posledično tudi nacionalna identiteta sesiplje v prah in zato v njih še posebno surovo prevladujejo darwinistični zakoni.
Kljub vključitvi Slovenije v evropske politične, vojaške in druge integracije lahko v zadnjih letih spremljamo, kako Slovenija postaja vzorčni model za prav takšno novodobno neuvrščeno državo brez prepoznavne identitete. Le da se po njej ne potikajo več zborovsko enoumni Titovi pionirčki z rdečimi ruticami, ampak grabežljivi, prostaško neobčutljivi in brezdušni Darwinovi pionirčki z evolucijsko izpiljenim vonjem za denarne tokove in s klubskimi karticami za golf igrišča, izbrane restavracije, ordinacije plastične kirurgije ali druga zbirališča namišljene elite. Ti Darwinovi pionirčki z bolj ali manj enakim psihološkim profilom, kombinacijo sle po kopičenju imetja in servilne prilagodljivosti do tistih nad njimi, že več kot dve desetletji krožijo po preddverjih političnih strank, zavzemajo vodilne položaje v upravah in nadzornih svetih podjetij, bank in medijev. Ne glede na njihovo politično opredelitev jih prepoznamo po bojnih geslih, ki so enaka: racionalizacija poslovanja, zmanjševanje stroškov, reorganizacija, strateško prestrukturiranje in podobne fraze, za katerimi se običajno skriva zniževanje vsakršnih standardov, oženje prostora delovanja in ustvarjalnosti, vedno večje nadzorovanje in finančno, psihično in telesno izžemanje ljudi, kar seveda neizogibno ubija vsakršno ustvarjalnost, lojalnost ali veselje do dela. Tem lokalnim Darwinovim pionirčkom, potomcem Titovih pionirčkov, je uspelo iz dežele, ki je obetala, da bo postala nekakšna slovanska Švica, narediti zgolj veliko podalpsko slovansko savno, v kateri večina ljudi švica v pregreti družbeni atmosferi. Ne le, da so zavozili številne gospodarsko uspešne panoge in svetovno uveljavljena podjetja, kot sta bila Elan ali Slovenijales; ne le, da so si poskušali na različne nedovoljene načine prisvojiti podjetja ali so jih preprosto – večinoma nespretno in pod ceno – prodali tujcem in da so s pomočjo bank za zgrešene investicije pognali v prazno na stotine milijonov; za razne domače in tuje svetovalne službe, ki so po podjetjih prodajali vse od bedastih teorij o prepoznavanju karizmatičnosti vodilnih do neizvedljivih prenov podjetij, pa tudi za številne druge, bolj ali manj fiktivne ali prevarantsko ničeve intelektualne usluge so v dobrih dveh desetletjih pognali na desetine, na stotine milijonov evrov oziroma so si jih izmenjali med sabo. Ko bo nekomu uspelo vsaj približno sešteti, koliko družbenega denarja je po takšnih nepreglednih, temačnih kanalih odteklo v žepe peščice ljudi, v tujino ali izhlapelo v prazno, in koliko javne infrastrukture, bolnic, šol, otroških igrišč in še marsičesa, kar je v dobro vseh, bi bilo mogoče zgraditi za ta denar, pa koliko podjetij bi lahko ohranili in razvijali, bodo običajni prebivalci Slovenije preprosto morali doživeti skupinski satori. Takrat bo treba iz slovarja čim prej umakniti vse racionalizacije, redukcije, strašenja z bonitetnimi ocenami, evropolitiki in evrobirokrati in začeti namesto darwinistične družbe vzpostavljati neko bolj solidarno, kulturno, ustvarjalno, vitalno in humano družbo.
In takšna družba v bistvu ni stvar denarja, je stvar vrednot in odločitve.
