V četrtek se je ob koncu še enega od neštetih jesenskih TV-soočenj Erika Žnidaršič v Tarči poslovila z besedami, da je za nami še eno bizarno soočenje. Ja, Erika, res je bilo bizarno. In bizarno je vse skupaj na ekranih že lep čas. Ne le to jesen, ne le zadnji dve leti, ne le zadnjih pet let. Temveč od trenutka, ko ste začeli v studio vleči bedake. Bedake, ki so vam uravnoteževali pogovore. Bedake, ki so bili nerazgledani, sovražni in verski fanatiki ene politike. Bizarnost je z leti tako postala nekaj samoumevnega. Eni smo zamahovali z roko, drugi so se izživljali s komentarji, tretji pa so radi ob šankih govorili, ali si videl, kako ga je razbil, pohodil, uničil kot kanto pira.
Erika, to je vaša dediščina. To ste si sami ustvarili in sami vedno znova oživljali. Za vas je bila bizarnost nekaj, kar vam je navidezno dvigovalo rejtinge, prepoznavnost in ste postali predmet polemik. Čim večje bedake ste vodili pred kamere, jih soočali s strokovnjaki ali pa genialci, tem bolj ste uživali. Uživali prav v nemoči slednjih, ki jim ni nič pomagalo, da so si mislili svoje, saj so jih bedaki vedno preglasili in uživali v navideznih zmagah. Ja, stari rek pravi, da se z bedakom ne moreš pogovarjati. Če pa že skušaš, se moraš spustiti na njegov nivo in tam ti ni pomoči. Na njihovem terenu se vedno izgubi.
V četrtek se predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič ni spustila na njihov nivo. Je pa razgalila ta nivo. Kar je bilo za mnoge nezaslišano. Šest diskutantov na drugi strani je z nasmehom na ustih naslovila z besedami, da pred njo stoji cvetober klenih mož, katerih besede in dejanja dejansko temeljijo na ksenofobiji, homofobiji, delno mizoginiji in epistemofobiji.
In druga stran je bila šokirana. Branko Grims, Aleš Primc, Boštjan M. Turk, Vili Kovačič, Marko Balažic in Andrej Umek so bili vidno užaljeni. Nekaj so potem trobezljali o sovražnem govoru, nedostojnosti in neprimernosti. Bili so jezni in nemočni. Šest jezdecev apokaliptičnega prikazovanja stanja v državi je obstalo na mestu.
Kakšni jezdeci neki. To so bili običajni krjavlji. Krjavlji, ki rovarijo. So prepričani, da je dovolj, da napadajo druge in se smejijo lastnim domislicam. Ko sem jih v četrtek zagledal postrojene za govorniškimi pultki, sem se iskreno nasmejal. Postrojeni po velikosti so me spominjali na brate Dalton. Najbolj nesposobne in nesrečne kavboje vseh časov. Namesto da bi bili strah in trepet, so bili karikature. Točke posmeha in sinonim za neuspeh. In teh šest daltonov nacionalka spusti v svoj elitni termin. Popolnoma resno in legitimno nam jih predstavlja kot eno stran. Kot relevantno stran v diskusiji. Kot upoštevanja vredno intelektualno kapaciteto. Ja, tu smo obstali.
Na eni strani minister Luka Mesec, ministrica Dominika Švarc Pipan in predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, na drugi strani pa slovenski cvetober klenosti z Vilijem Kovačičem in Alešem Primcem na čelu. In ta daltonski cvetober seveda ni razumel besed Luke Mesca, ko je dejal, da so takšno Slovenijo, kot jo kaže šest klenih mož, volilci zavrnili pred sedmimi meseci. Ali pa so to še predobro razumeli in so se prav zato spremenili v stripovske junake. Tam ti je dovoljeno vse, še posebej če te v elitne termine vabi nacionalka. S tem se je tudi televizija počasi spremenila v navaden strip. Čisti šund in bizarnost na kvadrat. Na žalost ni šla v smer Alana Forda. Bi imeli namesto bedarij pred seboj vsaj malo črnega humorja.
Spada pa v črni humor zagotovo ponovna izvolitev raznih daltonov, krjavljev, pajacev, napol kriminalcev in kšeftarjev za župane občin. Prav šokantno je bilo spoznanje, da občani pri polni zavesti izvolijo ali poizvolijo za župane dokazane bedake in dokazane lopove. Analitiki so pohiteli z razlagami, da seveda občani ne marajo pametnih ljudi, da ne marajo sprememb, da ne marajo neznanega in da so v bistvu izjemno pragmatični. Prav nič jih ne briga, če so izvoljeni ksenofobi, homofobi ali mizogini, saj šteje le, če jim njihova izvolitev kaj koristi. Jih pustijo pri miru ali pa prepustijo malo k obloženi mizi. Kakšne ideologije, vizije in vrednote neki. Štejejo le interesi. Šteje le misel, da je vse dobro, če je dobro za mene.
So pa lokalne volitve odgovorile tudi na naše mnoge travme iz adolescence. Nikakor fantje nismo razumeli, zakaj se najboljše punce ogrevajo za pretepače, nastopače, male lopove in kriminalce. Mi smo jih hoteli osvojiti z znanjem, duhovitostjo, pametjo in razgledanostjo, one pa so nam obračale hrbte. Mimo nas so se sprehajale z važiči, gizdalini in dokazanimi bedaki. Nismo razumeli, da hočejo le malo tega zunanjega blišča in postavljanja pred drugimi. Na koncu gre točno za to. Za kleno postavljanje. Kleni cvetober frajerjev, ki so celo ponosni na to, da so malo ksenofobi, homofobi, mizogini in epistemofobi. Da se lahko požvižgajo na kao neke pametnjakoviče, ki itak ne delajo drugega, kot le pametujejo. Še več, davkoplačevalski denar trošijo za to, da razmišljajo. Namesto da bi stvari vzeli v roke. Pa četudi so le kreature bratov Dalton …
