»Da nimaš malarije?« sem ga vprašal v paniki.
»Malarijo?« me je pogledal, kot da sem padel z lune.
»Malarija je kot prehlad. Pride in gre. Ne. Trese me v kosteh, ker bi šel rad nazaj v Afriko. Nisem vajen tega mraza.«
Zunaj je sijalo sonce, ampak razumel sem, o čem govori. Stanko je graditelj mest. Zgradi cerkev, šolo, bolnišnico in bencinsko črpalko, okoli njih pa zrastejo mesta. Če je treba, je spotoma še zdravnik in bolničar. V krajih, kjer ni javnega zdravstva, so njegove bolnišnice hkrati porodnišnice in splošne bolnišnice. Pogovor se je takoj iztekel v običajne primerjave lariama in malarona in drugih tablet, ki jih človek nosi v nekje v torbi poleg žepnega noža in tranzistorskega radia.
Če greš v Afriko, se boš nečesa nalezel. To ni problem. Vprašanje je, kaj narediti takoj po tistem, ko se začneš tresti, ti hoče raznesti sklepe ali te zvija v trebuhu. Malarija, denga, kolera?
»Ne delajte panike!« je bil prvi stavek plakata penziona v Lusaki v Zambiji, kjer sem spal. V mestu je bila manjša epidemija. »Bili ste cepljeni proti koleri.« To je zvenelo pomirjujoče. Najbrž res. Vse je v redu. »Ni nobenega učinkovitega cepiva proti koleri,« je bil tretji stavek. In kaj zdaj? Našteti so bili simptomi, ki jih ne gre ponavljati v spodobnem časopisu. »Če se tako počutite, ne hodite v UTH!« UTH je njihov univerzitetni klinični center. Lepa zgradba. V sedemdesetih letih so bolnišnico zgradili Jugoslovani. »Če boste šli v UTH, boste umrli,« je opozarjal plakat. Zambijski zdravstveni sistem je kolapsnil, če si končal v javni bolnišnici, si se nalezel aidsa ali česa drugega in so te pokopali. Ampak za belce je bil spodaj seznam zasebnih klinik, kjer so ti za petdeset dolarjev dali infuzijo in ustrezne antibiotike, ki so te v treh dneh spravili k sebi. Dvomesečni zaslužek človeka, ki je pred penzionom pral avtomobile.
V Kartumu se je nemška prijateljica, ki je delala za humanitarno organizacijo, začela tresti od mraza in je postala delirantna. Bilo je 52 stopinj, stanovanje ni imelo hladilnih naprav. »Peljem te v bolnišnico,« sem jo vlekel proti vratom. »Ne v bolnišnico!« se ji je za hip povrnila vsa energija. Pokazala je na listek na zidu ob telefonu. Tam je bil naslov zasebne klinike v Omdurmanu, kamor sem jo zapeljal. »Vzemi dvesto dolarjev,« je rekla in padla v nezavest. Cerebralna malarija je zoprna stvar. Ampak klinika je bila v prijetni hiši z vrtom in že čez dva dni je bila prisebna. »Zakaj pa nisi pustila, da bi šla v pravo bolnišnico?« sem jo vprašal. »Nočeš vedeti,« je bil poznavalski odgovor.
Ko sem jaz v Bar el Gazalu dobil malarijo, jo je ozdravil švedski strokovnjak za namakalne kanale, ki je delal za Združene narode na območju, ki je bilo popolnoma poplavljeno. Ampak imel je poln kovček klorokinina, ki sem ga potem do Kaira jedel kot bonbone. Imel sem srečo. Komar, ki me je pičil, ni nosil proti klorokininu odpornega tovora.
Kolero sem dobil v Bagdadu, ko je bil tam predsednik še Sadam Husein. Ljubkovalno so ji rekli poletna bolezen. Med prvo zalivsko vojno so bombardirali čistilne naprave in kanalizacija je imela večji pritisk kot cevi za vodo. Neprijetno. Tudi samo pomisliti. Peljali so me v javno bolnišnico, ki je nosila predsednikovo ime, bila zelo skromno opremljena, ampak učinkovita. Dali so mi nekaj tablet in na listek napisali, kaj naj kupim v lekarni ali na črnem trgu. »Sankcije,« je dvignila roke zdravnica, ki mi je v spominu ostala zapisana kot Adiba. V Bagdadu meščani niso z grozo govorili o bolnišnicah. Bile so tam in v njih so bili zdravniki, ki so te znali ozdraviti.
Na zahodni obali Afrike nisem bil nikoli. Vem pa, kakšni so videti kraji, kjer ni javnega zdravstva. Ljudje sedijo ob rekah in otrokom z vodo izpirajo infekcije, zaradi katerih bodo oslepeli, ohromili ali umrli. Odvisni so od improvizirane mreže zasebnih, nevladnih ali verskih zdravstvenih institucij, ki vsaka dela po svoji logiki, dokler ji ne zmanjka sredstev ali pa se preseli kam drugam, ker so za tiste kraje ali bolezen na voljo sredstva.
Te dni ni težko dobiti sredstev za postavljanje ambulant za izoliranje obolelih za ebolo. Dokler za afriškimi boleznimi umirajo Afričani v Afriki, je denarja bolj malo. Ko je virus preskočil Atlantik in Sredozemlje, je v hipu postal naš. In velik problem. Zdaj gredo v Afriko vojske, prenosne ambulante, šotori, družinski izolacijski centri. Vse, kar lahko beštijo zadrži v Afriki.
Ampak ebola je pameten virus, ki hitro mutira. Šibak zdravstveni sistem v zahodni Afriki je v hipu uničil, umrli so tudi zdravniki in medicinske sestre. Imun je bil tudi za varnostne mehanizme vsaj ene zasebne bolnišnice v Ameriki. Improviziranim pregradam, ki naj ga omejijo, se bo znal prilagoditi. Ustavi ga lahko predimenzioniran sistem, ki je narejen tako, da ima dovolj kapacitet za izjemne situacije množičnih in hudo nalezljivih obolenj. Reče se mu sistem splošno dostopnega javnega zdravstva, ki bolnika na urgenci ne odpravi z aspirinom ali pošlje drugam, ker nima zdravstvene izkaznice. Ebola je test javnega zdravstva in ene teh znamenitih vrednot načelne politike. Če mislite, da ste se nalezli ebole, in vas na urgenci pustijo čakati, takoj zbežite tja, kjer sprejemajo zdravstveno zakonodajo, in začnite na vso moč kašljati. To bo ozdravilo vso državo.
