Če prav razumem, je stvar torej taka: do leta 1995 sem bila neemancipirana boginja, ki sem na svet prinesla novega potomca človeštva, na previjalno mizo pa sem redno polagala tudi svojega možička, ga negovala in nežno razvajala s pudranjem ritke. Veselo sem se »pustila vzdrževati z moževe strani«, da bi seveda ohranila vso svojo ženstvenost in pri tem »razvijala svoje talente«. Vsi smo bili noro srečni. Potem so nastopili strašni časi emancipacije in neodvisnosti, rinila sem v službo in vse to mi je prineslo »praznino, bolečino v srcu in duši, vse večje depresije, vedno več ločitev in plaz sodobnih ženskih bolezni z rakom na čelu«. Evo, tako se je ta dvajsetletna emancipacija končala, z rakom na čelu.
Ok. V redu. Svet je poln ljudi, ki verjamejo, da se je ta začel z njimi. Da je njihovo osebno mnenje, ki ga pridobijo s klepetom (ženstvenost, piše na njihovi spletni strani, se začne ob dišeči in opojni kavi), popek vseh modrosti. Da so besede konji, ki jih je mogoče uporabljati enako poljubno, kot so to počeli dadaisti. Da je v namene odnosov z javnostmi mogoče zanikati tudi gravitacijo.
In tako tudi Urška Faller, organizatorica festivala, ni čutila potrebe, da bi majčkeno pokukala v večstoletno zgodovino emancipacije, ki je celo njej, ki jo tako prezira, omogočila, da lahko danes kot podjetna samostojna ženska sploh organizira svoj komercialni »lifestyle« festivalček. Tudi o tem, da ima naraščajoča depresija morda kaj opraviti z ekonomskim propadom države, s ponovno naraščajočo neenakostjo in nasiljem nad ženskami – nič. O tem, kako vulgarno je govoriti o ženstvenosti, karkoli že to pomeni prodajalcem dragih cunj, krem in povečanih prsi, če ženske nimajo denarja za položnice, če službo izgubljajo, ker so »v sebi nosile novega potomca človeštva«, o tem, da vsiljevanje klišeja o ženstveni ženski, ki je obupna mešanica patriarhata, vere/newagea in potrošništva, povzroča še dodatne travme ženskam, ki idealu ne morejo ustreči – tudi nič. Gospa bi pač prodajala lepe misli in mehke gibe.
Direktorica Cankarjevega doma (ki je pogodbo za dogodek »podedovala« ), je protestnicam odgovorila, da komercialna dejavnost Cankarjevega doma (CD), ki je nujna za delovanje hiše, ne izraža stališč CD. Do tod bi bila ta debata lahko podobna tisti izpred nekaj let, ko je SNG Drama dvorano oddala za snemanje neke stupidne TV-oddaje in ko je obveljalo, da je krivec za takšno sejmarsko »mešanje žanrov« tudi financer, ki kulturne ustanove sili v vse večjo komercializacijo.
A se tu ni končalo. CD je protest v vednost posredoval organizatorici festivala in ta je željo po »vračanju ženstvenosti v družbo« še podrobneje pojasnila v žargonu pravšnjosti: »Želimo vsaki ženski na tem svetu sporočiti, da ni borba njena pot. Ona je tista, skozi katero se rojeva Življenje. Ženska s svojo milino, notranjim mirom in ljubeznijo doseže vse in prav to je tisto, kar jo dela 'močno' in edinstveno ter hkrati uspešno oziroma srečno. (…) Verjamem oziroma vem, da so vse gospe v sebi čudovite ženske, dobrosrčne, ljubeznive in globoko spoštljive, saj ljudje v sebi nosimo dobro kot nekaj primarnega in najbolj naravnega.« Vsaki ženski na tem svetu? A govori ugrabljenim Sirkam in posiljenim Afričankam, azijskim tekstilnim delavkam? Ki lahko z milino »dosežejo vse«?
Nato pa jo je milina nenadoma povsem zapustila: »Zame osebno ni sprejemljivo žaljenje in pritiskanje iz ozadja, (…), ker se to pojmuje kot gospodarski kriminal, v nasprotnem primeru bi svoje dejanje morale prijaviti kot lobiranje. In ni mi sprejemljivo to, da so vse gospe na javnih položajih (fakultete, ministrstvo, inštituti), ki naj bi oblikovale družbo, jo na nek način skozi javni šolski sistem izobraževale in ji bile vzgled. Resnično ni pravično in ni moralno, da vsi državljani plačujemo, da nas diskriminirajo, ponižujejo, ustrahujejo in nam kradejo naše sanje.«
Tako. Civilnodružbeni protest zoper neki program se je nenadoma spremenil v žaljenje, pritiskanje iz ozadja, lobiranje, nemoralo in gospodarski kriminal. In – v krajo sanj ubogih snobov. Ker je tako, je bila seveda logična naslednja poteza gospe Faller. Na vse fakultete, kjer delajo podpisnice protesta, na mnoge medije in celo na Mirovni inštitut (?!) je, ker ji je »bila povzročena velika gospodarska škoda ter hkrati odlična reklama«, za kar je »neznansko hvaležna«, poslala zahtevo po njihovi razrešitvi! Gospa Faller je ocenila, da je treba odpustiti več kot petintrideset univerzitetnih profesoric, »t.i. feministk«, ker so si drznile podvomiti v družbeno koristnost prireditve. Čistka Univerze, ki bi ji jo zavidal še Kardelj. Še sreča, da je gospa tako feminilna. Kaj bi šele bilo, če ne bi pila kavice.
