Ampak brez skrbi. Tudi če je to neki začetek, je točno in samo to – začetek. Premaknilo se je namreč le eno od petih koles. Imamo še kup teh različnih vej oblasti, ki jih je treba za silo normalizirati in spraviti v tek. Za prvo in drugo, torej zakonodajno in izvršno, torej za politiko kot tako, verjetno še ni čas. Nikoli nismo blesteli s presežki na tem polju, trenutno pa stojimo sredi presežnega opustošenja politične krajine. Če dodamo še kadrovski potencial in razmere v javnem prostoru, je pričakovati, da bo regeneracija trajala še kar nekaj časa. Tako imenovana peta veja oblasti, peto oziroma rezervno kolo v prtljažniku, torej intelektualci na eni in razumniki na drugi so večinoma tako dolgo in tako strastno pripadali in služili, da trenutno nimajo ne kredibilnosti ne potenciala, da bi lahko delovali kot resen korektiv v prostoru. Ostane, če matematika drži, četrto kolo, mediji, ki pa so sinonim za neskončno serijo problemov.
Kje začeti? Pri neurejenih lastniških razmerjih, neodgovornih lastnikih, pri težavah z večno neustreznimi zakonodajnimi okvirji, pri padcu kredibilnosti zaradi tacanja politike, pri manjkajočih odgovorih na izzive novih tehnoloških platform… Ali morda pri sprenevedanju, pomanjkanju solidarnosti, generacijski segregaciji in podobnih problemih, ki niso zunaj dosega novinarskega ceha?
Začetek minulega meseca je stanovsko društvo organiziralo protestni shodu ob ukinitvi grške nacionalne televizije. Peščica, ki se je tam zbrala, je že simptom. »Če med novinarji ne bo medsebojne empatije, boj ne bo uspešen,« je bilo mogoče slišati nekaj ur pozneje na okrogli mizi z naslovom Upor pogodbenikov v medijih. Stavek podpisuje Ženja Leiler iz direktorata MK za medije. »Novinarji ste presenetljivo tiho o svoji situaciji. Zgodbe, ki jih tukaj poslušamo, so za nekaj filmskih scenarijev,« je stavek Jožeta Vogrinca z iste okrogle mize. Lepo je, da sta peticijo Ustavimo diskriminacijo in degradacijo poklica podprli obe stanovski društvi, lepo je, da jo je podpisalo 670 novinarjev. Konec koncev naj bi samo v večjih medijskih hišah pod ponižujočimi in prisilno sklenjenimi pogodbenimi pogoji delalo najmanj 500 novinarjev, od tega naj bi bila vsaj polovica tudi prikrito zaposlenih.
No, nekaj mi govori, da so časi, ko je bilo mogoče te stvari reševati s peticijami, naslovljenimi na uprave, če ne dokončno, pa za lep čas minili. Refren, ki se začenja pri padanju naklad, nadaljuje z nižanjem oglaševalskega denarja in konča v rdečih številkah, verjetno ni fikcija. Mogoče bi bilo smiselno in olajšujoče priznati, recimo, da smo leta in leta vsi po vrsti gledali bedo honorarcev in da v tem nismo videli resne »vegradizacije« poklica, vsaj ne primerljive z drugimi panogami. V bistvu se je ustvaril znotraj novinarstva neki sistem neformalnega pripravništva, ki je mirno trajal tudi deset let, zaznamuje pa ga neurejenost oziroma nelegalnost statusa in finančna degradiranost. Leta in leta v tem nismo prepoznali resnega problema. Še več. Ko se je recimo zgodilo, da se je uredniška ekipa odločila stopiti zaradi tega vprašanja v ostrejši dialog z upravo, širše podpore v kolektivu, posebno v starejši generaciji, ni našla. V takšnih situacijah je uredništvo močno natančno toliko, koliko je trden njen najšibkejši člen. Upravam je to seveda jasno. Mali narcizmi, strah, serija pragmatizmov, ohranjanje osebnih privilegijev so točke, kjer se je stvar vedno začela drobiti, da bi se v naslednjem koraku spremenila v notranjo »vojno« med različnimi strujami, pri čemer je linija fronte nemalokrat tekla blizu medgeneracijske črte, ta pa se je v veliki meri pokrivala z mejo med redno zaposlenimi in honorarci. In še zadnji korak: če redno zaposleni niso bili pripravljeni stati inu obstati na fronti zaradi honorarcev, so se bili pripravljeni boriti za neki športni dan oziroma neko rekreacijo, ki naj bi padla iz novih kolektivnih pogodb. To so dejstva. »S tem, da ne gre za medgeneracijski spor, se ne strinjam,« je druga trditev Ženje Leiler s prej omenjene okrogle mize novinarjev. Pri čemer je spor morda preblaga beseda. Gre za segregacijo in negativno selekcijo, saj se v teh dneh, kajpada, iz medijskih hiš spet poslavljajo honorarci. S peticijami in podpisi ali brez njih.
»Leta in leta je redno zaposleni socialistični novinar dobival za enako količino napisanih člankov vsaj desetkrat več denarja kot njegov nekaj let mlajši honorarni kolega in to nikoli ni zmotilo novinarjevega pretanjenega socialnega čuta, pa čeprav je šlo za enako očitno človeško segregacijo kot pri spolnem, verskem ali rasnem razlikovanju,« je veliko ostrejša formulacija Ihana. Ena najbolj očitnih in brutalnih »generacijskih korupcij«, katere posledica je generacijska segregacija, je namreč prav novinarski ceh. V takšnih situacijah bi bilo morda pošteno ozavestiti vsaj to, da niso samo del rešitve (z detekcijo in korekcijo deviacij v prostoru), ampak tudi del problema. In to konkretnega.
V tem trenutku je za normalizacijo tega prostora, z danimi človeškimi in kadrovskimi potenciali, z znanim razmerjem med strahom in pogumom, z znanim nagrajevanjem pragmatizma in oportunizma, z mankom dialoških potencialov in odsotnostjo izkušenj, z opustošenjem v politični in intelektualni sferi, premik na medijski ravni skoraj nujen. In hkrati tako rekoč nemogoč. Ne samo zaradi objektivnih okoliščin.
