Njegovo nenadno medijsko odkritje se seveda opira na točno določen dogodek, nastop na zdaj že znamenitem soočenju na Pop TV, na katerem so ga, kot pravi, protikandidati »obravnavali kot nekega mulca, ki je pač po naključju padel v ring in ga ni treba resno jemati«, na koncu pa so presenečeno opazovali, kako jih v meritvah odzivov gledalcev pušča daleč za seboj.
Ko Mesec opisuje situacijo, v kateri bi se lahko znašel tudi kakšno desetletje starejši novinec brez kravate, ima v določenem pogledu vsekakor prav. Nobenega dvoma ni, da ga je večina konkurenčnih strankarskih liderjev obravnavala kot mulca, kot simpatičnega gospodiča, kot nekoliko prepametnega otroka, ki preseneča že s tem, da govori kot odrasel človek in se zanima za resne stvari – in res je, preboj se ne bi zgodil, če bi na soočenju odpovedal, jecljal in se zapletal v protislovja.
A hkrati mora biti jasno: jedro njegovega uspeha nikakor niso bili njegovi odgovori – govoril je tako kot vselej, nič bolje, a tudi nič slabše – in za uspeh ni bila zaslužna alternativna vsebina, temveč v prvi vrsti sama konstelacija, v kateri se je znašel. Dogodek se je tudi tokrat zgodil znotraj dominantnega sistema: ključna je gesta Pop TV, ključno je, da je bila Združena levica prvič povabljena na prime time soočenje, ki je tudi sicer v veliki meri rešilo volitve in odpravilo popolno zmedo, s katero se TV Slovenija nikakor ni znala spopasti – zmedo, v kateri se je druga liga SMC spopadala z Zelenimi in Enakopravnimi deželani, medtem ko so elitnim parlamentarnim strankam (vključno s klinično mrtvo Državljansko listo) ob koncu soočenj servirali javnomnenjske ankete, na katerih je kraljeval zunajparlamentarni Cerar.
In če je za Cerarja, ki je tudi sicer gradil na praznini in odsotnosti, mogoče reči, da mu izključitev iz večine osrednjih soočenj na nacionalki nikakor ni škodila (bržkone prav nasprotno), je Združena levica tovrstno vključitev absolutno potrebovala. Šele v trenutku, namreč, ko jo je kot akterja prepoznal medijski veliki Drugi (tudi v podobi popolnoma bebavih in nereprezentativnih meritev percepcije gledalcev), je splošna javnost lahko opazila, da se na videz utopične rešitve opirajo na realistične diagnoze, ki pa so še vedno toliko osnovne in nezapletene, da delujejo domače in skorajda samoumevno.
Verjamem, da so mnogi gledalci ob tem doživeli osebno razodetje – a če je posameznikom mogoče oprostiti, da si osebno razodetje interpretirajo kot posledico izjemnega nastopa, kot dogodek, ki je treščil nanje, pa si novinarji tega preprosto ne bi smeli privoščiti. Prav isti mediji, ki so gladko ignorirali enako presenetljiv uspeh ZL na evropskih volitvah, so zdaj spregledali – a ker so obenem spregledali svojo preteklo ignoranco, so Združeno levico prevedli v stranko Luke Mesca.
Naj bo jasno: nikakor ne sanjam o kolektivih brez vodje in o strankah brez predsednika. A ker so bile to vsaj do določene mere sanje same Združene levice, bodo v situaciji, ko so jim predsednika izvolili mediji, morali paziti, da se ne ujamejo v ta mlin. Načinov udomačitve neprijetne alternative je več in prav nič ni rečeno, da se slavospevi simpatičnemu mladeniču prav veliko razlikujejo od pokroviteljskega odnosa strankarskih liderjev na omenjenem soočenju. Če se Mesec ne bo naveličal pripovedovanja svoje osebne zgodbe, bo Združena levica nevede postala stranka neškodljivih mladih, stranka alter Cerarjev – in če bo tako, se bo končala, še preden se je začela.
