A je mogoče najti lepši primer slovenskega načina »rezoniranja«, ta unikatni odnos do države, ki smo mu priče na vsakem koraku?
Kaj se je torej zgodilo? Zgodilo se je, da je neka vlada, natančneje Pahorjeva, neki minister, natančneje Karl Erjavec, pod pritiskom EU-direktiv o obveznem obsegu obnovljivih energetskih virov v paniki začela gledati naokrog, kako bi jim zadostila. Seveda so se spomnili sonca in vetra in seveda so tudi za pomiritev domače javnosti potrebovali nekaj tistih temnih plošč in vrtiljakov na vidnih mestih. (Pustimo ob strani dejstvo, da energetska strategija sploh ni bila definirana in so zrak z nekaj sončnimi panelami skušali »čistiti«, hkrati pa ga na drugi strani z načrtovanim TEŠ 6 kanili svinjati čez vso dovoljeno mero.)
In tedaj se je začelo. Investitorski lobi je politiki začel prišepetavati pogoje in tako je nastala neverjetna uredba, v kateri je država lastnikom alternativnih elektrarn zagotovila petnajstletno nespremenjeno odkupno ceno. Si predstavljate? V času, ko ni niti za štruco kruha jasno, ali bo drugo leto stala en cent ali pa deset evrov, država obljubi za neverjetnih petnajst let nadvse ugodno odkupno ceno in obratovalno podporo, trikrat višjo od tržnih cen, ne glede na cene energije na trgu, razvoj tehnologije, njeno pocenitev itn. itn. In s tem seveda povabi potencialne investitorje k preprosti računici: investicija se bo povrnila že v nekaj letih, pri tem pa bomo še lepo živeli. Potem bomo živeli še lepše, saj bo zagotovljena cena čisti dobiček. Živela butasta država!
In so. Lepo živeli, ker je, kot priznava lastnik, država ta dobičkonosni sistem celo po njegovem mnenju predolgo ohranjala. Dokler se vendarle ni našel nekdo (minister za finance, Mitja Gaspari), ki je znal prešteti do tri, in sledile so spremembe, napovedano in še dodatno, nenapovedano znižanje odkupnih cen in obratovalne podpore. In so seveda zazvonili alarmni zvonci: manj ekologije, manj delovnih mest…
Tako si torej povprečni slovenski Martin Krpan predstavlja državo: kot neumno molzno kravo. Ko zavohaš priložnost, z malo lobiranja v nekaj letih prekrasno zaslužiš, pri tem pa se državi še majčkeno posmehuješ zaradi njene neumnosti. Potem ko ta neokretna žival vendarle odreagira, pa ji je treba poočitati dvoje stvari: zakaj si nam najprej dala preveč? Zakaj si pustila, da služimo in lepo živimo, da se razvadimo in navadimo misli o rokohitrskem finančnem uspehu namesto o dolgoročni, a manj donosni strategiji panoge? In si nam potem to vzela? Z normalnimi plačami ne znamo več živeti, investicij, ki nam jih ne poplačuješ, ne znamo voditi. Če bi nam že prej zaprla pipico, bi se večina prilagodila! Mami, zakaj si taka svinja?
Ta mentaliteta, ki sploh ne pozna pojma državljanske korektnosti in poštenosti, ampak zgolj njegovo zvitost, da državi ali delavcem izpuli kar največ, velja pri nas za popolnoma normalno obnašanje. Spomnimo se razprav ob padlem nepremičninskem davku. Osnovni namen zakona je bil dober: davčna obveznost za vse državljane, brez izjem, in logična zahteva, da za več nepremičnega premoženja in s tem možnosti za zaslužek plačaš več davka, progresivno. Tako je to urejeno v vseh normalnih državah. A na koncu so ljudje, ne le lobisti, branili in tudi ubranili pravico premožnih do enakega davka, kot ga imajo tisti z eno samo nepremičnino. (In vlada je to celo sprejela.) In to samo zato, ker jim grejo država in njeni davki na živce. Naenkrat so vsi pozabili, da osnovna stanovanjska enota vendar ne more biti enako obdavčena kot luksuz, nenadoma so se tudi reveži poistovetili z bogatimi in se veselili, da je vladi spodrsnilo. Zakon je padel zaradi nesposobne vlade, a revolt zoper njega je bil v veliki meri revolt ravbarja, ki bi imel ceste, bolnišnice, šole, a v njegov zaslužek naj se država ne vtika.
Tudi gospodarstvo nenehno kriči, da ga država onemogoča, a velik njegov del živi prav s pomočjo državnega denarja. Podjetja v državni lasti hočejo državne dokapitalizacije, a nevmešavanje v plače, gospodarstveniki govorijo o neznosnem vmešavanju politike, četudi so oni sami ta politika – koliko direktorjev v največjih državnih, pa tudi zasebnih podjetjih je prišlo na položaj brez pomoči bolj ali manj elegantne politične brce? Ali ni bivši direktor NKBM Kovačič te dni v isti sapi zatrjeval prav to dvoje: da se je politika nenehno vmešavala in da politika ni ničesar zahtevala? Zakaj se je vmešavala, če ni ničesar zahtevala? Bi on postal direktor, če ga ne bi tja potisnila politika? (In spet pustimo ob strani dejstvo, da gospod s tem besedičenjem seveda le prav po hovdrasto taktizira, iščoč najbolj sprejemljivo pravljico za skorajšnje sodne razprave.)
Odgovorno ravnanje je torej nekaj, kar pričakujemo le od države, in ker ga ta ni zmožna, smo nanjo zelo jezni. Tako jezni, da takoj zlorabimo to ali ono subvencijo, to ali ono ugodnost, ta ali oni vpliv. In če nam ugodnost presahne, smo spet jezni. Ker zakaj smo jo sploh dobili, če ni bila za večno?