Najprej je bila pandemija. Časopisne strani, radijski sprejemniki in televizijski zasloni so govorili, da je nevarnost velika. Izvedenci so nam svetovali, kako ravnati. Občutek je bil, da bitka še ni dobljena in da se bo tveganje nadaljevalo.
Covid tudi te dni kroži med nami. Ni več tako smrtonosen. Strokovnjaki pravijo, da bodo virusi in njihove nevarne mutacije zaznamovali našo prihodnost. To ne zbuja več pretirane pozornosti, saj je Vladimir Putin – premagal virus. Ko je 24. februarja 2022 ruski predsednik napadel Ukrajino, so naše skrbi za zdravje nenadoma padle v pozabo. Imeli smo druge probleme. Nenadoma smo spoznali, da so »dividende miru« v Evropi končane in da je vojna spet »legitimno« in možno sredstvo za doseganje lastnih ciljev, tudi na našem domačem dvorišču. Na obzorju je bila tretja svetovna vojna in pred nami nevarnost jedrske katastrofe. Kristalno jasno je postalo, da Evropa ne bo mogla večno računati na to, da bodo ameriški davkoplačevalci neskončno vlagali v njeno varnost. Lastnega evropskega obrambnega sistema nimamo, skupne obrambne strategije tudi ne. Brez teh ni mogoče imeti ne avtonomne drže ne enotne evropske zunanje politike.
O vsem tem se je na začetku ukrajinske krize glasno govorilo, potem pa se je naša pozornost preusmerila drugam. Ukrajinsko vojno je izbrisal Hamas. Ko so 7. oktobra pripadniki islamske milice napadli Izrael, se je naša skrb takoj osredotočila na Bližnji vzhod. Danes je vojna med Izraelci in Palestinci v ospredju vseh večernih poročil. Zanimivo, kako vsaka nova kriza izbriše prejšnjo, ki hitro potone v pozabo. Skratka, Vladimir Putin je premagal covid, Hamas pa vojno v Ukrajini. Prav zaradi tega bi si prvi zaslužil Nobelovo nagrado za medicino, drugi pa za mir.
Zadnja leta se je naš svet bistveno spremenil. Pred covidom smo v Evropski uniji živeli v veri, da se svet lahko spremeni le na boljše. Potem se je občutek neizmerne svobode spremenil v prepričanje, da na nas preži nevarnost. Od tedaj se negotovost v družbi samo še stopnjuje. To zaznavajo tudi otroci. Pred kratkim je najstnik z mano razmišljal o vojni. Spraševal se je, kaj bi se zgodilo, če bi prišla do nas. Zamišljen mi je dejal, da je moja generacija s služenjem vojaškega roka pridobila nekaj vojaških veščin, njegova pa nobene. Potolažil sem ga, naj ga to ne skrbi. Če bo treba, ga bodo izurili v nekaj tednih, in če bo na fronti preživel prvi mesec, bo imel dobre možnosti, da konec spopadov dočaka živ. Ko me je končno vprašal, ali smo že v vojni, mu nisem znal točno odgovoriti. Rekel sem mu, da spopadov po naših ulicah verjetno ne bo, da pa se naš svet hitro spreminja in ne nujno na bolje. Na globalni ravni je jasno, da so že zdavnaj »bedaki prevzeli stvari« in da se ta tendenca pospešeno nadaljuje na vseh ravneh.
Zanimivo je pogledati Izrael. Delček Zahoda na Bližnjem vzhodu. To je naš svet, kjer smo mi, Evropejci, vzpostavili naš model države. Prav zaradi tega deluje od samega začetka kot razvita demokracija: ostri strankarski spopadi, neizprosni obračuni med političnimi tekmeci in goreče debate o interpretaciji pravnih norm. Nestabilen sistem, kjer vlade padajo, predčasne volitve se vrstijo in kjer je vsakič znova sestavljanje koalicije prava mojstrovina. Tam se politični fenomeni zgodijo prej. Pravi laboratorij, kjer lahko opazujemo, kam bo šla naša pot.
V Izraelu je leva sredina dolgo zaznamovala nacionalno politično življenje. Na koncu so njeni veljaki celo dosegli dogovor s Palestinci. A krhki mir je bil zgrajen na majavih temeljih. Za dosego cilja bi bilo potrebne veliko dobre volje na eni in na drugi strani. Pot je bila še dolga. Ko so se nanjo začeli podajati, je leva sredina izginila s političnega prizorišča. Nastopil je čas za demagoge. Volitve so se dobile s sejanjem strahu in gradnjo zidov. Občutek negotovosti je bil vedno večji. Prebivalci so se oboroževali. Legalno.
Zdaj se podoben scenarij širi tudi po Evropi. Leva sredina počasi izginja s političnega prizorišča. Zapeljivci vedno pogosteje prepričujejo volilce, da jim grozi velika nevarnost in da edino oni lahko ponudijo prave rešitve za vse težave. Oboroženi vojaki varujejo evropska mesta in meje, človekove pravice za nekatere veljajo bolj, za druge manj. Družbene empatije do migrantov skoraj ni in vsaka govorica o odprtju novega centra za prebežnike ali pa azilnega doma sproža val zgroženih reakcij. Jasno in glasno sporočilo je, da se je treba braniti, tudi pri nas doma. Pojavljajo se govorice, da nismo več varna država in da se je celo treba oboroževati. Legalno. Žičnato ograjo ponekod že imamo. Kmalu lahko pričakujemo predloge, naj nanjo postavimo še senzorje, zraven izkopljemo globok jarek ali pa vse to zamenjamo z osem metrov visokim betonskim zidom. Občutek je, da morebitni predlog, da se vse nezaželene migrante postavi nekam v nekakšno enklavo, kjer bi jih lahko nadzorovali in določili, koliko vode in elektrike lahko porabijo na dan, ne bi povzročil pretiranega ogorčenja.
Evropa ima številne težave. Nekatere so specifične za Zahod, druge za Vzhod. Ksenofobija in islamofobija pa sta pomembna združujoča dejavnika. Antisemitizem tudi. Pojavil se je tudi na vhodnih vratih ljubljanskega Judovskega centra. Pretiranega ogorčenja v družbi ni bilo zaznati. Naše vrednote je treba ohraniti. Diskriminacije so del naše tradicije. Če te ne morejo imeti radi, naj se te bojijo.
