Govoril je podobno kot egiptovski predsednik Hosni Mubarak, tik preden je ugotovil, da je odveč, vendar tako govori tudi ruski predsednik Putin. Tudi slovenski premier je med zimskimi protesti ugotavljal podobne reči in tako kot Erdogan tudi sam odpotoval v neke daljne države. Na svoji strani je imel Erdogan nekaj dobrih argumentov. Arabske države, v katerih je prišlo do upora, so bile vse razen Bahrajna laične polvojaške diktature, uprli so se ljudje, ki so znotraj laične države zahtevali demokratične reforme in svobodo. Niti Ben Ali, niti Hosni Mubarak, niti Moamer Gadafi, niti Bašar Al Asad niso sloveli kot versko navdahnjeni gorečneži, ki bi iz države hoteli narediti teokracijo. V teh državah ni vladal bog, ampak diktatorji. Ko so jih laični protestniki vrgli z oblasti, so se držav šele polastili verski blazneži. Turški premier Erdogan je na volitvah dobil v roke laično državo, ki je bila ločena od verskih institucij. Kot voditelj islamistične stranke je začel eksperiment usklajevanja versko usmerjene stranke z liberalno demokracijo. Vprašanje je bilo, ali lahko iz muslimanske verske stranke naredi krščansko demokracijo. Po nekaj letih zadrževanja se je začel obnašati kot Opus dei.
Protesti v Turčiji najbrž res niso arabska pomlad. Ampak kaj pa potem so? Odgovor je prišel z vrha države. Predsednik države Abdullah Gül je na vprašanje odgovoril, da je to isti fenomen kot gibanje Occupy. Češ, nismo nedemokratična arabska država, ampak smo na poti v Evropsko unijo in imamo evropske proteste. Tudi odgovarjamo po evropsko s solzivcem in vodnimi topovi. Ko gledajo proti Evropi, turške oblasti sedaj vidijo Atene, Genovo, Madrid, Maribor in London. Prizori so enaki.
Edino, kar je Turčiji še ostalo od neevropskih značilnosti, je visoka gospodarska rast. Evropske države doživljajo proteste zaradi drastičnih ukrepov zmanjševanja javne porabe in krčenja sredstev države v socialnih servisih. Turška vlada ne ve, kam bi z javnim denarjem. Do upora v Turčiji je prišlo v času blagostanja. Ljudi nista pognala na ulice pomanjkanje in stiska ali grožnja s skorajšnjim bankrotom, ampak upor proti aroganci oblasti.
Povod je bil skoraj banalen. Tako kot v Mariboru so oblasti naredile drobno napako. Frontalno so napadle meščane, ki imajo radi svoje mesto. Dobili pa so odgovor državljanov, ki imajo radi svojo državo. Vlada je hotela še zadnjo veliko zeleno površino v četrti Beyoglu prekopati in zgraditi še en spomenik državniški samopašnosti. V neskončnih dimenzijah mesta je park Gezi skoraj neopazna zaplata zelenja, stisnjena med urbano arheologijo imperijev in steklenih kock 21. stoletja. Je moderen prostor. Vendar ima prav tako neskončno emocionalno vrednost kot zgodovina mesta. Deluje tako kot Tromostovje v Ljubljani. Trg Taksim je kraj, kjer si ljudje napovejo srečanje. Ali pri zadnji postaji starodavnega tramvaja ali pa pred spomenikom. Potem gredo dol po ulici Istiklal, ki je družabno središče tega dela mesta. Park je zelo majhen. Najprej so protestirali ljudje, ki so jim pri srcu drevesa v urbanih okoljih. Potem meščani, ki jim je samopašno preurejanje mesta v velik trgovski center že nekaj let grenilo življenje. In potem vsa laična država, ki je iskala način, kako premierju Tayyipu Erdoganu vljudno povedati, da zmaga na parlamentarnih volitvah ne pomeni revolucije. To je nesporazum, ki vsakih nekaj let obrne na glavo politično življenje tudi v Sloveniji. Erdogan je trikrat zapored zmagal na volitvah in v tretjem mandatu sklenil, da to pomeni skoraj toliko kot zmaga v revoluciji. Začel se je obnašati, kot da je dosmrtni vodja države. Po izteku zadnjega zakonskega mandata ima že rezervirano mesto predsednika države. V državi, ki že skoraj eno stoletje živi fantazije združitve z evropskim imperijem v harmonično celoto, avtokratski voditelj vsaj polovici države ne gre. Polarizacija v Turčiji se je vedno reševala z vojaškimi udari. Erdoganove reforme politične vloge turške vojske so možnost vojaškega udara ukinile. Odprle pa so vrata ljudskemu uporu.
Ljudski upori proti oblastniški aroganci so sedaj integralni del politične panorame obeh obal Sredozemlja. Skupno jim ni samo to, da se vsi po vrsti iztečejo v nadaljevanje avtokracije z drugimi sredstvi. Najbolj nenavadno je to, kako se drug od drugega nič ne naučijo. Vsak upor se obnaša, kot da se vse stvari njemu dogajajo prvič. V resnici pa gredo vsi bolj ali manj po istem kopitu.
Najokrutnejše opozorilo na kontinuiteto sodobne zgodovine uporov si bo ta teden mogoče ogledati v Izoli. Tam bodo predstavljali dokumentarni film Moja ukradena revolucija iranske režiserke Nahid Persson. Pripoveduje zgodbo o petih revolucionarkah, ki jih je režim aretiral, za dolgo zaprl v zapor, mučil in pregnal v tujino. Na prvi pogled se zdi, da pripoveduje o propadli revoluciji iz leta 2009 ali še manj uspešni revoluciji iz leta 1998. Obakrat se je laična iranska družba uprla Homeinijevi teokraciji in izgubila. Nahid Persson pa pripoveduje mnogo starejšo zgodbo o sebi. Leta 1979 so se iranski komunisti uprli fašistični diktaturi šaha Reze Pahlavija in z uspešno zahtevo po demokraciji odprli vrata oblasti ajatoli Homeiniju, ki je živel v Parizu. Šaha so z oblasti vrgli komunisti in pripadniki drugih političnih sil laične družbe. Nekaj tednov je bil Iran demokracija. Potem je Homeini dal zapreti vse člane komunistične partije Irana in jih dal 5000 ubiti. Homeini je v zgodovino prišel kot verski voditelj, ki je izvedel fundamentalistično revolucijo. V resnici se je polastil države, v kateri so komunisti organizirali upor proti diktaturi.
To je najbolj čudaška lastnost modernih uporov. Med ljudmi, ki se uprejo, in ljudmi, ki se polastijo rezultatov upora, običajno ni nobene zveze.
Od Evropejcev se bodo turški uporniki naučili bolj malo. Šola delanja revolucij je v prvi sosedi na jugovzhodu njihove države, ki se pripravlja na volitve.