V Sloveniji se gospodarska aktivnost krči, zato učinke varčevalnih ukrepov v veliki meri izniči padec BDP. Zaradi padca so davčni prilivi vse nižji, javnofinančni izdatki pa zaradi večje brezposelnosti in višjih socialnih transferjev ustrezno višji. Glede na aktivnosti zadnjih dveh vlad rasti ne gre pričakovati v kratkem. Največji potencialni davčni vir predstavlja resen spopad s sivo ekonomijo. Drugi fiskalni vir predstavljajo okolju škodljive subvencije. Po izračunih nevladne organizacije Umanotera znaša obseg teh v letu 2011 več kot 500 milijonov evrov. Gre za okoli 1,4 odstotka BDP oziroma za slabo polovico lanskega javnofinančnega primanjkljaja. Umanotera je v svojem poročilu »Zelena proračunska reforma za Slovenijo: Odzivanje na krizo s trajnostno vizijo« predstavila natančen pregled okolju škodljivih subvencij.
Največ okolju škodljivih subvencij je prisotnih v prometu (281 milijonov). Na primer pri uporabi goriva za kmetijske ali gozdarske stroje je lastnik upravičen do 70 odstotkov vračila trošarine. Na letni ravni to pomeni izpad v višini 15 milijonov evrov. Ukinitev subvencije pri uporabi dizla v komercialnem transportu bi pomenila dodatnih 46 milijonov evrov prihranka. Nevladniki predlagajo tudi uvedbo posebne takse na letalske vozovnice, saj letalski prevozniki ne plačujejo DDV na kerozin. Sedanje izvzetje je neupravičeno, saj gre za enega največjih onesnaževalcev. Iz omenjenega naslova bi v proračun prišlo dodatnih 67 milijonov evrov. Največ subvencij je namenjenih povračilu potnih stroškov javnih uslužbencev (137 milijonov) in oprostitvi davka na potne stroške v zasebnem sektorju. To ne spodbuja uporabe okolju prijaznih prevoznih sredstev (npr. javni prevoz), saj je povračilo potnih stroškov vedno enako.
Na področju energetike znašajo okolju škodljive subvencije okoli 202 milijona evrov. Zaradi 50-odstotnega povračila trošarine na goriva, uporabljena za stacionarne delovne stroje, izgubimo okoli 13 milijonov evrov na leto. Dodatnih 18 milijonov evrov izpade zaradi oprostitve plačila trošarin za določene energente. Največ okolju škodljivih subvencij (103 milijone) nastane kot posledica brezplačne dodelitve emisijskih kuponov in oprostitve davka na CO2. Zaradi takšnih subvencij so cene energije prenizke. To ne spodbuja energetskega prestrukturiranja v podjetjih. Nizke cene spodbujajo večjo potrošnjo energentov, zato je tudi obremenitev okolja višja. Zaradi oprostitev in izjem so ustrezno nižji tudi proračunski prihodki. Po izračunih Umanotere znašajo okolju škodljive subvencije v kmetijstvu in gozdarstvu okoli 75 milijonov evrov. Izstopajo 70-odstotno vračilo trošarin pogonskih goriv in prenizke koncesnine za gospodarjenje v državnih gozdovih. Država prodaja les pod ceno, zato vsako leto izgubimo okoli 22 do 25 milijonov evrov.
Pri subvencijah gre praviloma za finančno pomoč države določenemu sektorju, podjetju ali posamezniku. Država želi skozi ekonomske spodbude vplivati na njihovo vedenje. V ekonomski literaturi je poznano, da subvencije pogosto povzročajo tako imenovano »mrtvo izgubo«. V tem primeru stroški njihove uvedbe presegajo koristi, zato so z narodnogospodarskega vidika škodljive. Okoljske subvencije so pogosto koristne za ozek krog ljudi (npr. letalski prevoznik, kmetje, avtoprevozniki). Glavno vprašanje je, ali so koristne tudi z vidika celotne družbe. To je kriterij za presojo njihove (ne)upravičenosti. V primeru njihove upravičenosti so lahko določene subvencije z vidika okolja še vedno škodljive. Država je odgovorna za njihovo uvedbo, zato bi morala storiti bistveno več tudi za njihovo ukinitev. Še posebno v času krize. Njihova odprava bi pripomogla k pravičnejši porazdelitvi bremen krize, saj bi močneje obdavčili onesnaževalce okolja. Takšen način fiskalne konsolidacije bi zmanjšal tudi napetosti v koaliciji.
Namesto varčevanja pri upokojencih in prejemnikih socialne pomoči mora vlada pripraviti načrt za postopno ukinitev nekaterih okolju škodljivih subvencij. Toda kako jih ukiniti? Te namreč koristijo posameznim skupinam, ki se jim bodo le stežka odrekle. Izkušnje skandinavskih držav so pokazale, da je treba okolju škodljive subvencije ukinjati postopno. Postopnost daje prizadetim subjektom dovolj časa za prilagoditev. Obenem lahko nosilci ekonomske politike ob oceni prvih učinkov po potrebi prilagodijo že sprejete ukrepe. Jasen časovni načrt kaže tudi na fiskalno usmeritev države. Vlada lahko pričakuje tudi relativno visoko podporo v javnosti, saj bo v nasprotnem primorana zarezati v druge javnofinančne izdatke (npr. pokojnine, šolstvo). Pri krčenju teh je nasprotovanje javnosti namreč znatno višje. Privarčevana sredstva bi bila v času krize namenjena pokrivanju proračunske luknje. Po koncu krize bi bilo treba smotrno zbrana sredstva nameniti za zniževanje davkov in socialnih prispevkov na delo, s čimer bi se povečala konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Za koordinacijo ukrepov, izvajanje zastavljenih nalog in nadzor mora biti oblikovana komisija. Ta mora vključevati predstavnike stroke, zainteresirane civilnodružbene skupine, pristojna ministrstva in urade.
Slovenija zgolj skozi proračunska preigravanja ne bo izšla iz sedanje krize in zmanjšala svojega razvojnega zaostanka. Slovenija potrebuje več. Potrebujemo politično stabilnost, sprejemljiv način uravnoteženja javnih financ in zeleni preboj. Postopna ukinitev okolju škodljivih subvencij je zato logična izbira. Še več. Če želi vlada politično preživeti, je tudi edina možna.