Republikanski senator Mitch McConnell , ki je prvi dan Obamovega mandata javno povedal, da je glavni politični cilj republikanske stranke naslednjih štirih let njegov poraz na naslednjih volitvah, je izgubil stavo. Stiska državljanov zaradi vse težjega življenja bi mu morala iti na roko. Za ekonomsko krizo pa Američani ne krivijo Obame. Noben ameriški predsednik še ni zmagal na volitvah z več kot sedemodstotno stopnjo nezaposlenosti. Vsaj do 6. novembra 2012 ne. Volilni izidi ne kažejo podobe države, ki je štiri leta sredi ekonomske krize rinila na skrajni rob desnega krila konservativne stranke.
Pa vendar je razmerje sil v ameriški politiki ostalo nespremenjeno. Republikanci so obdržali večino v predstavniškem domu, v senatu pa so večino obdržali demokrati. Še štiri leta lahko držijo eni druge za talce in do konca ohromijo ameriško politiko. Ameriški volilci nobeni od obeh ameriških strank ne zaupajo dovolj, da bi ji prepustili vse odločitve. Zahtevajo oblikovanje konsenza dveh političnih struj, ki ne govorita istega jezika. To pot glede rezultatov ni bilo nobenih nesporazumov. Takoj ko so v ZDA zaprli večino volišč, je bilo vse jasno. Ob pol šestih zjutraj po našem času je bil Obama ponovno predsednik Amerike. Bila je zelo zanimiva noč.
Le zakaj bi jo človek do jutra preživel pred dvema ali tremi ekrani in spremljal volitve v Združenih državah ob poslušanju Briana Lehrerja na newyorški javni radijski postaji? Zato ker je to eden bolj zabavnih spektaklov na svetu, Lehrer pa najbolj hladnokrven komentator na planetu, bi bil prvi odgovor. Vendar ne zadošča. Lahko bi se izvil, da sem pač novinar po poklicu in da je spremljanje političnih dogodkov moj kruh. Vendar bi to bilo samo napol res. V resnici nikoli nisem celo noč čakal na izide glasovanja v kitajskih političnih institucijah, ki prav zdaj menjujejo garnituro na oblasti. Volitve v Indiji pogledam, ko so že davno mimo, in poskušam razbrati politični zemljevid te ogromne države. Običajno neuspešno. Za Argentino sem samo pogledal, ali je Chavez še tam. Eno celo noč pa sem leta 2000 v Austinu v Teksasu na dežju čakal, ali bo George Bush res premagal Ala Gora. Noč se je raztegnila v en mesec čakanja, ki ga je presekala šele odločitev vrhovnega sodišča, da je George Bush zmagal na volitvah, na katerih je dobil manj glasov kot Al Gore. Komedija, ki je nastala okoli preštevanja glasov, bi razveselila Shakespeara, še posebej ker jo je polovica Amerike doživela kot osebno tragedijo.
Zmaga Baracka Obame osem let kasneje je presegla vse spektakle pred njo. Pred volilci nista bila samo dva strankarska programa, ampak prvič v zgodovini te pisane države dve barvi kože. Obama pa je imel pred sabo še bolj komplicirano bitko. Demokratska stranka je hotela kandidirati Hillary Clinton, ki se je iz žene predsednika Clintona razvila v spektakularno samostojno političarko. Obama se je boril proti ideji, da je prišel čas za prvo belo ameriško predsednico, ne pa za prvega črnega predsednika. V opoziciji do vodstva stranke je organiziral politični udar med članstvom in Hillary Clinton brezobzirno izrinil z odra. George Bush je osem vojnih let svojega mandata končal s kolapsom ameriškega bančnega sistema in grožnjo s svetovno gospodarsko krizo. Volilci so ga bili res naveličani in so hoteli nekaj popolnoma nasprotnega. Obama je nasprotno od njega znal govoriti angleško. Govoril je kot angel. Njegovi govori so bili izklesani spomeniki političnega govorništva. Vsi so bili v prihodnjem času in skrajno optimistični. V sedanjem času so potem hitro izgubili veliko blišča.
Zakaj se nas to tiče? En odgovor mi je leta 1993 v Mostarju dal bosanski general Arif Pašalić, ki se je kot helikopterski pilot šolal v Ameriki in v Rusiji. V bunkerju pod porušeno občinsko hišo sem psoval Billa Clintona, ker je zavlačeval z intervencijo in Ameriko odpisal kot resno silo. Pašaliću se je zdelo, da je ne gre kar tako razglasiti za državo, ki strelja s slepimi naboji in ni nič drugačna od Rusije. »Nekdo mora vladati svetu,« je lakonično sklenil. »Po mojih izkušnjah je bolje, če so to Američani kot Rusi.«
Drugi odgovor je bolj sodoben. Georgeu Bushu je v osmih letih mandata uspelo, da je s planeta izbrisal pričakovanje boljšega življenja. Po nekaj uničevalnih vojnah je mandat končal z ekonomskim kolapsom. Američani, ki so od otroštva programirani na življenje v brezglavem optimizmu, so se začeli smiliti sami sebi. Obama je prišel z retoričnimi salvami o tem, kako bo življenje vsak čas boljše in se bo ves svet vrnil v čase frivolne radoživosti.
Kandidat Obama je bil fantastičen politik, ki je znal razburkati fantazijo. Ko je prvič stopil v Belo hišo, so tudi ljudje, ki podeljujejo Nobelovo nagrado za mir, komaj čakali, da pride na plano kot predsednik z vzvodi najmočnejše in najbogatejše države na svetu v svojih rokah. Začeti bi se moral nov film, ki bo z brezhibnimi igralci, sijajnim scenarijem in bleščečimi posebnimi efekti zasenčil vse, kar se je zgodilo pred njim. Svet je pričakoval predsednika, ki bo vešče manipuliral s silami zla, da bo delal dobro. Ta Obama se še vedno pusti čakati.
