Enajsti september istega leta je dodobra premešal mednarodne karte, predvsem pa zameglil pravo naravo odnosa med Washingtonom in Moskvo po hladni vojni. Strah pred nenadzorovanim razpadom sovjetskega imperija in zalivska vojna sta ZDA zadržala pri unovčevanju zmage v njej in ga prestavila v drugo polovico devetdesetih let, a je bilo ob prelomu stoletja jasno, po čigavih taktih pleše ves svet. Vloga žrtve strašljivega terorističnega napada s civilnimi letali je edino vsestransko velesilo tedaj postavila še na piedestal nezmotljivega arbitra v mednarodni areni, kar se je še posebej izkazalo v pripravah invazije na Irak, ko so obveljali samo argumenti Washingtona, podkrepljeni tudi z izmišljotinami. Ko so za povrh nekdanji moskovski sateliti (in Slovenija) kot zrele hruške padali v Natovo košaro, ni bilo razloga za dvom o tem, da je svet na novo preurejen in se stabilizira, čeprav je bilo jasno, da ima Putin o tem drugačno mnenje in ga je premočrtno uresničeval že od druge čečenske vojne. Še več, prav Busheva obsedenost z vojno proti terorizmu je šla ruskemu predsedniku na roko, saj je pod njeno preprogo lahko pometel tudi vsa nasprotja svoji vladavini in ne le večnacionalni in socialno razrvani državi.
Sama po sebi tovrstna konsolidacija Rusije na zvečine nevidnih ruševinah hladne vojne ne bi bila problematična. Avtokratične vladavine so praviloma bolj breme lastnim državljanom kot grožnja mednarodni skupnosti, problem je, ker je bil (in ostaja) odnos Zahoda pod taktirko ZDA do Rusije na moč podoben tistemu, ki se je med silami antante vzpostavil do Nemčije po koncu prve svetovne vojne. O tem govorijo tudi primerjave Putina s Hitlerjem, ki ne vzdržijo treznejše presoje. Nacistični vodja je svojo moč med drugim gradil na izsiljevanju Evrope z nemškim interesom, Putina pa s svojimi interesi izsiljuje čezatlantsko zavezništvo in ga s tem krepi na oblasti. Po številu prebivalstva le trikrat manjša od Rusije je pri tem praktično bankrotirana Ukrajina kmet na šahovnici, za katerega še ni povsem znano, ali bo žrtvovan ali pa se bo na koncu prelevil v odločilno figuro.
S krimskim gambitom, ki ga je Putin zlahka sprejel, so tako imenovani proevropski igralci v Kijevu s podporniki na Zahodu pokazali, da so pripravljeni na igro, katere cilj ni miroljubni remi, ampak zmaga, ki bo vzorec za naslednje partije v Moldaviji, pod Kavkazom in morda tudi v srednji Aziji. Šele čas bo pokazal, ali je bil moskovski odgovor s prevzemom polotoka najslabši ali najboljši možni, očitno pa je, da Putin v Donbasu vsaj sluti past, ki jo je treba nevtralizirati. Za zdaj tako, da svoj domnevni apetit po ukrajinskem vzhodu in nato dalje na zahod kroti kot humanitarno vprašanje, a tega mu ne gre očitati, saj mu Zahod vrača žogico z lažno skrbjo za demokracijo v Ukrajini in nato naprej na vzhodu.
Tako sta pač oba igralca zdaj snela rokavice. Putin je v zadnjem mesecu dal jasno vedeti, da je diplomacija zaletavanje v zid. Tako je na srečanju evropskih in azijskih voditeljev v Milanu s pomenljivim postankom v Beogradu, prihodom sredi van Rompuyevega nagovora in večurno zamudo na pogovor z Merklovo že dal vedeti, koliko mu je mar do samopodobe med zahodnimi voditelji. Ali je v Pekingu na zasedanju Apeca Obama bolj ignoriral Putina ali obratno, ostaja nejasno, je pa zato avstralski premier Abbott izpadel kot prenapet rogovilež ob Rusu, ki ga je zanimal le kitajski voditelj. Abbott kljub nekaterim pozivom, da Putina, podobno kot poleti voditelji G7, izrine s sestanka C20 v Brisebanu, ni tvegal tega koraka, je pa zato ruski predsednik, naveličan zdaj že papagajskih kritik ameriških satelitov, dal vedeti, da ga ta predstava samo še utruja. Z najbolj izrabljenim diplomatskim izgovorom o nujnih nalogah doma je dal vedeti, da ga diplomacija v odnosu z Zahodom ne zanima (več).
Zdaj, ko so karte na mizi, je postala povsem jasna zagata Evropske unije. Moskva in Washington sta tam, kjer sta že bila, torej v hladni vojni, ki jo iz različnih razlogov oba potrebujeta – Rusija, da se ne razkroji, kot se ji je obetalo že v času Jelcina, ZDA pa zato, da obdržijo svojo imperialno vlogo v svetu. Unija, ki je zapravila skoraj vso družbeno energijo, sproženo ob padcu železne zavese, in se evforično povezala, je nekje na poti izgubila svoj primarni interes po miru, stabilnosti in blagostanju, porojen po veliki moriji dveh svetovnih vojn. Zdaj jo brez kompasa premetavajo politični vetrovi z vzhoda in zahoda ter za nameček še z juga.