Ta odsotnost nas kristjane spravlja v slabo luč. Zdi se, kot da bi cerkvena hierarhija podpirala oblastniško kamarilo in molčala zato, ker ima od partnerstva z organiziranim političnim kriminalom materialne koristi.

Vsi vemo, da to ni res in da se naša cerkev bori za prevlado duhovnih vrednot nad silami zla. Le da ima smolo. Vsakokrat ko se ognjevito zavzame za premagovanje krize duhovnih vrednot v boju proti sprevrženi kulturi materializma, se zaplete v škofovski bankrot, škandale duhovniških bakanalij ali se pojavi na prireditvah, kamor pridejo vsi, ki so prodali dušo hudiču. Zato ji je potem nerodno, ko bi se morala pokazati z ljudstvom in pridiga samo pevkam na koru.

Vtis je prav nemaren. Pred cerkvijo sv. Jožefa v Ulici Janeza Pavla II. v Ljubljani že od maja stoji na tleh ogromen plakat, ki nas vabi k postu in molitvam za domovino. To je bila sijajna prireditev, vendar je potekala 21. in 22. junija. Tri metre dolg kaširan plakat je ostal prislonjen na prelepo stavbo nekdanje filmske družbe Viba. Poleti ga je žgalo sonce, vmes je deževalo, na koncu ga je zametel sneg, ki zadaj leži okoli v črnih zaplatah. Vse skupaj daje hudo zanemarjen vtis. Tam bi moral stati svež nov transparent, ki bi duhovni center sv. Ignacija postavil v središče naporov za preporod. Prekmurski luteranci so v tem pogledu sto let pred nami.

Predbožični čas je prelepa priložnost, da tudi naša cerkev najde notranjo moč in se pridruži protestom s svojo bogato tradicijo sloganov, pesmi in strokovne literature. Moji nameni so čisti, cerkvi hočem samo dobro. Poglejte. Ta oblast ne bo dolgo trajala. Zabredla je v globoko luknjo, iz katere ne more več, edino rešitev pa vidi v tem, da mrzlično koplje še naprej in rine vedno globlje. Kaj pa je spodaj, cerkveni dostojanstveniki vedo bolje od vseh drugih. Tistemu bi se bilo pametno izogniti, ker je res neprijetno. Predsednik države, vlada in parlament niso v ciklični krizi demokracije, ampak drvijo v večno pogubo. Če cerkev zapusti to procesijo zdaj, morda ohrani vsaj gozdove okoli pokopališč in se dogovori za nekoliko nižjo davčno stopnjo. Vztrajati v zavezništvu s fašisti do zadnjega trenutka se nikoli ni splačalo.

Kam pa naj pogleda? Sam v trenutkih stiske vedno vzamem v roke ekumensko izdajo Svetega pisma iz leta 1974, ki mi jo je zapustila moja pokojna nona. Listal sem jo v senci katedrale sv. Jožefa v Kairu in tri leta prebiral na Kristusovem grobu v Jeruzalemu, kamor sem vsak dan hodil k Armencu na kavo. Tam se najde pot iz teme, pot pa je treba dati na plakate in pogumno s križem in banderami stopiti na Trg republike. Skromno predlagam nekaj idej za slogane in sporočila.

Najprej preroka Ezekiela o zanikrnosti dosedanjih pastirjev (34,3). »Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete.«

Kratek in jedrnat uvod. Vendar protesti zahtevajo neposredno politično poanto, kakor jo najdemo prav tako pri Ezekielu (34,4). »Slabih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, ranjenih niste obvezovali, razkropljenih niste nazaj pripeljavali, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno.« Direktna in brezobzirna obsodba restriktivne politike sedanje vlade in predvsem njene socialne in zdravstvene politike, ki se tudi ravna po Ezekielu v poglavju Opustošenje dežele (33,29). »Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod, ko spremenim deželo v puščavo in samoto zaradi vseh njihovih gnusob.« Kakor bi govorila predsednik vlade in finančni minister, ko mislita, da sta Vsemogočni.

V Pavlovem pismu Korinčanom o strankarstvu v korintski cerkvi (Korinčanom 4,7) najdemo lep slogan proti korupciji. »Kaj pa imaš, česar ne bi bil prejel? Če si pa prejel, kaj se ponašaš, kakor da ne bi bil prejel?«

Kako lepo bi bilo videti škofovsko konferenco s kardinalom na čelu, ki s prerokom Izaijo (58,1) bodri množico pred parlamentom. »Kliči na vse grlo, ne zadržuj se! Kakor trobenta povzdiguj svoj glas.«

Takrat bi tudi dvomljivci videli, da naša cerkev misli zares z vrednotami, in bi jo sprejeli medse kot enakopravno. Še posebej ko proti vladi usmerijo plakat (Izaija 34,13) s prerokbo, da v »njeni palači požene trnje, kopriva in osat v njenih gradovih in bo brlog za šakale, ograda za mlade noje«.

Seveda se ne spodobi samo kritizirati, ampak tudi dati zgled. Veliko jih je v Svetem pismu obeh zavez, meni pa je najbolj pri srcu stavek iz Pavlovega pisma Titu. »Zakaj predstojnik mora kot božji oskrbnik biti brez graje, ne prevzeten ne togoten ne pijanec ne pretepač ne pohlepen po dobičku, ampak gostoljuben, dobrotljiv, zmeren, pravičen, svet, zdržen.« (Pismo Titu 1,7)

Vem, da je napovedan konec sveta in da se vsi kratkočasijo samo še z Janezovim razodetjem (6,12-15), ker je sijajno napisan tekst. »In nastal je velik potres, sonce je postalo črno kakor žimnata raševina, mesec je postal kakor kri in zvezde neba so padale na zemljo, kakor odmeta smokva svoje nezrelo sadje, kadar jo stresa velik vihar; in nebo se je odmaknilo kakor knjiga, ki se zvije, in vse gore in vsi otoki so se premaknili s svojih mest.« Janez je pisal scenarije za filme, v katerih so samo specialni efekti. To je zgolj zelo atraktiven dodatek Svetemu pismu, da se bralec razvedri po vesoljnem potopu (Geneza 6,5-9), križanju (vzamemo Matej 27) in vojnimi zločini nad Sodomo in Gomoro (Geneza 19,1-38).

Nikoli ni bilo mišljeno kot vodilo v poslednjih dneh, ker konca sveta ne bo. Tudi če bi bil, bi se bilo treba naslednji dan že navsezgodaj zmeniti, kako naprej. Kdor ne bo zraven, pa se bo moral že spet izgovarjati, da se je tudi on boril za svobodo, ampak nekje drugje, da ni vedel, kaj se je medtem dogajalo v Nemčiji, in da je neskončno ljubil domovino, le polovice njenih prebivalcev ni prenašal in jih je poskušal likvidirati.