Slišati je, da imajo vzgojiteljice v vrtcu zadnje čase težave pri hranjenju malčkov. Namesto da bi ti veselo komunicirali z njimi, v smislu leti leti ptička, in socializirano odpirali usteca, gledajo predse. Nemirni in jokavi. Pogrešajo migljajoče slikice na zaslonih, bojda z nekoliko slabe vesti priznavajo starši. Smiselno bi si bilo zato postaviti vprašanje, ali kdo ve, kam nas vodi digitalizacija otroških možganov? In ali to morda ve – in ga to vznemirja – bodoči minister za vzgojo in izobraževanje Dario Felda?
Nemški nevroznanstvenik in psihiater Manfred Spitzer že vrsto let opozarja na hude posledice digitalizacije na razvoj otroških možganov. Izsledke svojih raziskav, opremljenih s primerjalnimi posnetki sinaps, ki nastanejo oziroma zginejo med analognim in digitalnim delom, je leta 2016 objavil v knjigi Digitalna demenca. Spodbudil je vroče polemike in številne ugovore tipa 'ta človek ne razume, da je Gutenbergova era mimo in da povratka ni'. Čemur je kajpak težko oporekati.
Spitzer je v boju z digitalnimi lobiji, kot jim pravi, trmasto vztrajal in napisal še dve knjigi o škodi, ki jo digitalizacija povzroča otrokom in mladostnikom, posledično pa družbi. V določenih krogih je znova naletel na nasprotovanje in celo posmeh, češ, kdo pa tega radikalca lahko jemlje resne. Toda v letih, ki so sledila prvi knjigi, so številne resne raziskave, objavljene v revijah, kot so Science in Nature, s prav srhljivo natančnostjo potrdile Spitzerjeva spoznanja, da digitalni mediji škodujejo zdravju otrok in mladostnikov, poslabšujejo njihove kognitivne sposobnosti, znižujejo izobrazbene standarde in ovirajo razvoj socialnih veščin, tako pomembnih za sobivanje v družbi. Nemški nevrolog je izsledke teh študij strnil v četrti knjigi Epidemija pametnih telefonov. Čeprav so ti na tržišču komaj deset let, jih uporablja že štiri milijarde ljudi, približno polovica pa pet in več ur na dan. Njihov vpliv je zato globalno zaznaven in v določeni meri tudi merljiv.
V Južni Koreji je s telefoni zasvojenih že 30 odstotkov mladih ljudi. Nemška študija, ki je 2015 zajela 500 mladostnikov, starih od 8 do 14 let, je pokazala, da je tveganje za odvisnost med njimi 8-odstotno. Kar nekaj odmevnih raziskav je potrdilo povezavo med uporabo digitalnih medijev ter anksioznostjo in depresijo. V ZDA se je število samomorov med dekleti in mlajšimi ženskami v samo nekaj letih podvojilo; preiskava o vzrokih je pokazala, da se je samomorilnost, razumljena kot nagnjenje k izvršitvi samomora, povečala z vsako dodatno uro uporabe digitalnih medijev. V britanski študiji pa so z opazovanjem več kot 1000 deklet ugotovili, da tiste, ki pri trinajstih letih več kot tri ure dnevno preživijo na Facebooku, pri osemnajstih dvakrat pogosteje trpijo zaradi depresije. Pomanjkanje gibanja in povečanje telesne teže med mladostniki sta med najbolj jasno dokazanimi posledicami uporabe zaslonskih naprav.
Prav nobena raziskava, izpostavlja Spitzer, pa ni potrdila pozitivnih vplivov računalnikov in internetnega dostopa na učni uspeh šolarjev. Nasprotno, prepričljivo so bili dokazani negativni vplivi. Analiza podatkov iz raziskav PISA v več kot 50 državah v zadnjih desetih letih je denimo pokazala, da se je učni uspeh šolarjev v posamezni državi tem bolj znižal, čim več denarja so vložili v krepitev digitalne infrastrukture pri poučevanju in učenju. Ena od raziskav je celo pokazala, da že prisotnost pametnega telefona na mizi zmanjšuje miselno sposobnost – zgolj s tem, da dopušča možnost uporabe. In nenazadnje, zaslonska tehnologija otrokom ne dopušča, da bi se naučili, kako naj uresničujejo svoje želje, kako naj se vživljajo v druge, kako naj opazujejo svet tudi z njihovega gledišča. Empatični se ne rodimo, takšni postanemo skozi množico živih interakcij.
Glede na povedano je tovrstnih pomembnih vprašanj, na katera bo moral – ali bi moral – iskati rešitve bodoči minister za vzgojo in izobraževanje, veliko. Ampak ali lahko pričakujemo, da se jih bo lotil? Dario Felda, matematik in strokovnjak za računalništvo, je vsaj v širši javnosti nepopisan list. Ni znano, kakšna je njegova vizija razvoja vzgoje in izobraževanja. Ni znano niti, ali jo ima. In težko se bo oprl na predloge za celovito posodobitev vzgojnoizobraževalnega sistema. Ker jih ni. Izobraževanje je v Sloveniji že nekaj mandatov levih in desnih vlad pozabljen resor. Še stroka, z izjemo psihiatrov in psihologov, in civilna družba sta utihnili. Ni polemik o šolskosistemskih dilemah – če ne štejemo bizarnih »razprav« o kodeksih oblačenja v šoli. Golobova vlada je še do nedavna napovedovala oblikovanje ministrstva za vzgojo in šolstvo. Je ni nihče opozoril, da je šolstvo stvar 19. stoletja in da v 21. govorimo o izobraževanju, ki vključuje tudi izobraževanje odraslih in druge podsisteme? Še bolj kot ta semantični zdrs pa je slab napovednik boljših časov za izobraževanje odločitev, da se področje športa premesti v resor za gospodarstvo. Šport še nikoli ni imel tako pomembne vloge za zdravje in kognitivne sposobnosti šolarjev, kot jo ima zaradi opisanih razlogov v eri digitalizacije. Noro je, da to ne odseva iz imena.
Za zdaj lahko torej samo upamo, da ministru ne bo vseeno, ko si bodo poleg staršev še vzgojiteljice poenostavile življenje in malčkom med hranjenjem predvajale interaktivne risanke na tablicah, telefonih, prenosnikih …
