Pretekli teden je v Ljubljani potekala okrogla miza z naslovom Ivan Illich: Institucije in človekova avtonomija. Dogodek, ki ga je organiziralo kulturno-umetniško društvo Logos in sta ga mojstrsko vodila dr. Urša Zabukovec in dr. Tadej Rifel, je bil posvečen izidu slovenskega prevoda Illicheve knjige Razšolanje družbe/Medicinska nemeza. Tokratno razmišljanje ni povezano z dejstvom, da sem poleg izvrstnega in pronicljivega misleca dr. Klemna Laha na okrogli mizi sodeloval tudi sam, povezano je z Illichevo osupljivo, »skenersko« natančno sposobnostjo opazovanja družbenega dogajanja in njegovo sposobnostjo kritičnega razmišljanja, ki sta mu omogočila, da je že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja prav strašljivo natančno opisal distopično družbeno dogajanje, ki smo mu priča in ga živimo danes.
Obdobje pred in med drugo svetovno vojno, v katerem je Illich, sin avstrijske Judinje in hrvaškega aristokrata, odraščal, je prav gotovo vplivalo na njegovo življenjsko pot, ki ga je po drugi svetovni vojni vodila v Latinsko Ameriko, kjer je deloval kot filozof in katoliški duhovnik. Zaradi kritičnega razmišljanja in kritik cerkvenih inštitucij je padel v nemilost rimskih cerkvenih oblasti. Trdil je, da so sistemi (na primer šolski in zdravstveni sitem), ki jih je Zahod ustvaril, da bi pomagali ljudem, le »spervertirani podaljški prizadevanj Cerkve, da bi institucionalizirala evangelij«. Opazil in opozoril je, da postanejo sistemi, ko se razbohotijo, vse manj koristni in ljudem povzročajo vse več škode. Škodo lahko povzročajo neposredno – z lastnim delovanjem in posredno – vera v sistem (odvisnost od sistema) pa ljudi oropa zavedanja, da bi lahko tudi sami poskrbeli zase.
Zahodni šolski sistem nas je prepričal, da znanje lahko pridobimo samo znotraj sistema, v šolah. Verjamemo, da je učenje sad poučevanja, procesa, v katerem sodelujeta učenec in učitelj. Znanje, ki ga pridobimo z učenjem zunaj sistema in nam ga ponujajo življenjske izkušnje, je manjvredno. Z bohotenjem šolskega sistema ljudje vse manj verjamemo, da smo sposobni tudi sami pridobiti znanje, se učiti. Illich tudi ugotavlja, da šole, ki so bile ustvarjene, da bi ponujale izobrazbo vsem, ne glede na ekonomsko-socialni status, razkorak med bogatimi in revnimi še poglabljajo. Poudarja, da so šole finančno, organizacijsko in časovno potratne ter vse manj učinkovite. Šolski sistemi zato uvajajo dodatne učne ure, zahtevajo več učiteljev in finančnih sredstev, da bi učencem ponudili več znanja. A vse to povzroča le več nezainteresiranosti in zatira ustvarjalnost ter kritično mišljenje učencev. Še več, Illich trdi, da šolski sistem zlorablja poučevanje kot krinko za vcepljanje konformističnega sprejemanja interesov vladajočih struktur.
Zrcaljenje petdeset let starih Illichevih razmislekov o kontraproduktivnosti razbohotenih šolskih sistemov v našem današnjem šolskem sistemu je bilo izvrstna iztočnica tenkočutnemu razmišljanju Klemna Laha, zaradi katerega je lahko pokazal tudi svojo ranljivost, ko se je spraševal: »Kje smo kot učitelji (šolski sistem) zgrešili, da se je v času, ki ga živimo, dokončno potrdilo, da je 'Nikoli več!', temeljna zaveza in zaobljuba zahodne civilizacije, postalo zgolj politična puhlica, upanje, da smo se iz neizmernega trpljenja žrtev druge svetovne vojne česa naučili kot človeštvo, pa prazno.«
Tudi razbohoten zdravstveni sistem nam povzroča vse več škode. Škodo lahko povzroča neposredno, na primer z napačnimi diagnozami in neželenimi učinki zdravljenja, lahko tudi posredno – vzame nam vero, da lahko tudi sami poskrbimo za svoje zdravje. Ne zaupamo si več, da lahko sami poskrbimo za zvit gleženj, da bo prehlad minil brez obiska pri zdravniku. Oblegamo zdravstveni sistem, ki naše zaskrbljenosti namesto s sočutnimi nasveti rešuje z medicinskimi preiskavami in zaposlovanjem dodatnega zdravstvenega osebja. Znašli smo se v paradoksni situaciji neučinkovitega zdravstvenega sistema: kljub več zdravstvenim delavcem vse težje pridemo do zdravstvene oskrbe. Zdravstveni sistem nam je z napovedano vojno proti boleznim, usihanju, bolečini in smrti onemogočil soočanje z minljivostjo. Odvzel nam je možnost, da bi trpljenje lahko vključili v kontekst realnosti, ga tako olajšali in z njim živeli, kot so to znali naše babice in dedki.
Illich opozarja, da razbohoteni sistemi niso več orodja v naših rokah, nasprotno, postali smo orodja v rokah sistemov. Razbohoteni sistemi razmišljajo namesto nas in nam odvzamejo avtonomijo. Ste tudi vi občutili, da smo bili med epidemijo neavtonomni ljudje le orodje v rokah zdravstvenega sistema?
Zdravstveni sistem je začel ogrožati naše zdravje, šolski sistem pa ubijati radovednost in poneumljati, pravi Illich. Strinjam se z njim, da bomo ravnovesje s sistemi lahko vzpostavili le, če se bomo zavedali pomena naše avtonomije (in avtonomije posameznih strok znotraj sistemov) ter se začeli svobodno odločati. Avtonomija nam namreč dovoljuje svobodno izbiro, ki je omejena le s svobodno izbiro sočloveka. Avtonomni se ne bomo zavedali le svojih vrednot, postali bomo pozorni tudi na vrednote sočloveka, postali bomo sočutni, z lahkoto bomo uravnovesili svoje interese z interesi skupnosti.
Sistemi so nam padli na glavo. Le s kritičnim razmišljanjem in avtonomijo nam jih bo uspelo spraviti iz glave in jih bomo ponovno naredili uporabne.
