Na sramotilnem stebru ali pa na piedestalu se rad znajde izraelski volilni sistem, ki večinoma služi za zgled nefunkcionalnosti proporcionalnega razdeljevanja sedežev. Nizek volilni prag, ki so ga spočetka nastavili zgolj na odstotek prejetih glasov, je v preteklih desetletjih povzročal sive lase marsikateremu vladnemu šefu, saj je moral zvitorepiti okoli raznoraznih nepomembnih strančic, da se je obdržal nad vodo. Niti poznejše zvišanje praga na dva odstotka, do česar je prišlo pred volitvami 1996, ni bistveno okrnilo pestrosti kneseta. Letos bo morala stranka za vstop vanj zbrati celo za Izrael astronomskih 3,25 odstotka glasov, a ni videti, da bi bila zaradi tega gneča v kazenskem prostoru kaj manjša. Edini otipljivi dosedanji rezultat spremembe je združitev dosedanjih treh (levičarsko usmerjenih) strank izraelskih Arabcev pod skupno streho, ker bi posamič morda ne presegle zahtevanega minimuma.
Prava goščava list in strančic je sicer značilnost Izraela, vse odkar se je leta 1948 pojavil na zemljevidu. V tem so izraelski politiki precej podobni italijanskim, ki vsaj zadnjega četrt stoletja naravnost mazohistično uživajo v drobljenju politične pogače. Izraelski kolegi jim sledijo tudi v izvirnosti, kar zadeva poimenovanja v življenje obujenih združb. Iz njih niti pri najboljši volji ni mogoče sklepati na vsebino za njimi. Seveda v preteklosti zaradi volilnega sistema ni manjkalo niti absurdnih položajev. Tako je poslovnež sumljivega slovesa Šmuel Flotto-Šaron za reševanje svojih osebnih težav nastopil na volitvah leta 1977. Zlahka se je sprehodil čez odstotni prag, še več, zanj sta glasovala cela dva odstotka volivcev. A ker je bil na listi sam, žal ni mogel zasesti še osvojenega drugega (od sto dvajsetih) parlamentarnih sedežev. Osebne zamere in rivalstva ravno tako pomembno sooblikujejo prihajajoče volitve. Najodmevnejši je bil verjetno razpad zadnji dve desetletji najvplivnejše verske stranke Šas. Pod starim slavnim imenom bo na volilnem lističu zmernejše jedro, medtem ko se bodo konservativni člani pod vodstvom dolgoletnega strankinega prvaka Elija Jišaja v boj podali skupaj s še eno desno stranko. Iz vladajoče stranke Likud premierja Benjamina Netanjahuja pa je izšla liberalna grupacija z zvenečim imenom Kulanu (Vsi mi).
Čeprav nikakor ne gre podcenjevati močnih personalističnih vzgibov izraelske strankarske scene, je njena raznolikost v veliki meri vendarle odraz zapletene »krvne slike« družbe v celoti. Že iz zgodnjih desetletij izvira delitev na Jude, ki so po izvoru Aškenazi in so nekoč kot glavni jezik govorili jidiš ter jim je pripadala velikanska večina »founding fathers« Izraela, in na Sefarde, ki so nekoč govorili ladino in se v novi državi vse do danes čutijo zapostavljene. Večjo vlogo kot evropski Sefardi z Balkana, ki jih je dodobra zdesetkal nemški poskus »dokončne rešitve«, imajo danes tako imenovani Mizrahim, orientalski Judje s širnih prostranstev nekdanje osmanske veledržave. Nemara še več eksplozivnega potenciala kot omenjena, v glavnem socialno pogojena delitev ima ločnica med pravovernimi judi, med Judi in vsemi drugimi, zlasti sekularnimi Judi, ki jih je po ocenah vsaj dve petini prebivalstva. Izraela si socialistično navdahnjeni sionisti okrog Davida Ben Guriona kajpak niso zamišljali kot kakšne teokratske države, a so bili kljub temu pripravljeni skleniti kompromis z globoko verno manjšino, ki je vključeval vrsto privilegijev zanjo, strogo spoštovanje sobotnega počitka v javnem življenju, obstoj samo verske poroke in odpoved formalni ustavi za državo Izrael (ker naj bi bila njena edina prava ustava svetopisemska postava). Kompromis že zadnja desetletja vzbuja precej negodovanja, kar je privedlo do vzpona pomena verskih strank na eni in skrajno laicističnih (po evropsko rečeno) na drugi strani. Kjer je bila nekoč ena sama Nacionalna verska stranka, je danes več skupin. Na mesto prej prevladujočih aškenaških verskih grupacij je po letu 1992 kot prva violina odločno stopil omenjeni sefardski Šas. Dodatno dinamiko so v Izrael vnesli mnogoštevilni priseljenci iz bivše Sovjetske zveze. Širokogrudnost izraelskih oblasti pri priznavanju statusa Juda slednjim kajpak vnaša precej zapletov. Toda zdi se, da čas posebnih njim namenjenih strank zlagoma ugaša. Prve med njimi, skupine disidenta Natana Šaranskega, sploh ni več. Na tokratnih volitvah naj bi se precej zmanjšal še pomen doslej tretje politične sile v države, stranke Izrael naš dom enega poglavitnih političnih »jastrebov« Avigdorja Liebermana. Velike arabske manjšine se v tem okviru ne bom niti dotaknil.
Kar nekaj je torej razlogov, zaradi katerih se zdi obdobje, ko so si večino fevdov razdelili Likud na desni in laburisti na levi sredini. Leta 1981 sta obe sili skupaj pobrali kar 95 od 120 sedežev v knesetu. Petnajst let pozneje sta zadnjič skupaj vknjižili absolutno večino. Tokrat bosta veseli, če bosta s svojimi zavezniki skupaj prilezli do dveh petin. Da pa so laburisti prvih trideset let obstoja Izraela popolnoma obvladovali prizorišče, se zdi zdaj še najbolj podobno pravljici bratov Grimm.
