Vsi vemo, kako delikatna tvorba je Evropa. Ne sme napasti same sebe. Kadar koli to naredi, potem Slovenci še desetletja prekopavajo jame, zidajo kostnice in se prerekajo, kdo je kriv. Kostnica, ki jo je dvajset let po koncu prve svetovne vojne v Kobaridu dal zgraditi Mussolini za padle italijanske vojake, bi morala biti dovolj jasno sporočilo. Za tanki vedno pridejo bagri, ki rijejo po množičnih grobiščih in na dan vlečejo okostnjake. Tri desetletja kasneje so Evropejci še enkrat napovedali vojno svoji celini in se stepli med sabo. Od Kurska do Bistrice se še danes veselo koplje.
Evropa za notranji mir zunaj sebe potrebuje otipljivega in jasno razvidnega sovražnika. Po dveh svetovnih konfliktih je našla sijajno rešitev, da prepreči še tretjo katastrofo. Ko so sovjetski vojaki začeli na vzhodu postavljati mejo skozi brandenburška vrata, so si tudi na zahodu oddahnili. Svet je bil spet urejen. Vsak na svoji strani. V Berlinu so Vzhodni Nemci zgradili zid, na mejah postavili železno zaveso, za svojo pa so jo vzeli na drugi strani. To je bila najbolj pametna ideja, ki so jo imeli v sto letih.
Nič ni bolj spodbudnega od meje. Berlinski zid in železna zavesa sta sijajno delovala kot gonilo napredka. Izmislili so si ju Rusi, vendar sta prinašala koristi na obeh straneh. Na njuni zahodni strani so od njiju imeli še več koristi kot na vzhodu, vendar je tudi tam prinašala vsaj mir, če že ne blagostanja. Šele ko so Vzhodni Nemci porinili zid proti zahodu in ga sesuli, se je pokazalo, kako čudovita naprava je to bila.
Konservativci so bili navdušeni. Pri naprednih ljudeh pa je takoj nastopila nostalgija. V Torinu, ki je bil središče italijanske industrije in sindikalnega gibanja, so delavski aktivisti zavzdihnili.
»Zdaj je konec, vse, kar smo si izborili, bo šlo k vragu.« Izkušeni veterani uličnih bojev evropskih sindikalnih gibanj za socialne pravice so vedeli, da je bilo njihovo postopno izboljševanje razmerja med delom in kapitalom odvisno od stabilnega stanja na zidu in zavesi. »Kapitalisti so popuščali in privolili v višanje plač in pokojnin zato, ker je bila za zidom ideologija, ki je napovedovala njihovo uničenje.« Ker je bilo delavcev več kot kapitalistov, sta egalitaristična ideologija in vsaj deklarativna družbena praksa imeli veliko simpatizerjev. Pogoj je bil le ta, da niso šli pogledat realnih hierarhičnih razmer v tovarnah cementa in železarnah. Tam egalitarizma niso videli niti na filmu.
Na zahodu so seveda sanjali o močnem sistemu na vzhodu, ki lahko vsak trenutek uniči zahod. Tam je bilo bolj malo močnega, uničevalna moč pa je bila namišljena. Že hitra primerjava lade nive in range roverja je hitro prepričala. Na vzhodu so sanjali range roverje. Družba varnosti in blagostanja, ki je sijala skozi zaveso, je dajala pogum v Budimpešti, Varšavi in Moskvi. In predvsem v Berlinu. Ljudje so bili pripravljeni tvegati zelo veliko, da so načeli strogi sistem nadzora in propagande, ki je nekoliko nesrečne življenjske razmere ponujal kot vrhunec evolucije človeštva. Za zidom je na vzhodu živela politična subkultura, ki je imela veliko veselja z draženjem oblastnega hegemona. Politični sistemi za zaveso so bili smešni. Vsaka najmanjša kritika jih je pognala v paniko. Biti kritik je bilo zelo zabavno, dokler te niso poslali v Sibirijo. Ampak tudi tam je obstajala politična subkultura, ki je potrebovala samo čas, da pride iz ilegale.
Najbolj srečni so bili na obeh straneh poklicni vojaki. Meja je bila jasna in neprehodna, razlike očitne, možnost medsebojnega uničenja zagotovljena. Na obeh straneh je bilo vzdrževanje silnih vojsk samoumevno, ker sovražnika sploh ni bilo treba pojasnjevati. Neviden je stal za tankovskimi ovirami in je bil strašen. Berlinski zid je zagotavljal svetovni mir. Dokler so bili Rusi od življenja večji sovražnik, je Evropa branila samo sebe. Takoj ko Rus ni bil več nevaren, so evropske države začele kazati zobe druga drugi, njihovi narodi pa sanjati o samostojnosti. Padla je kohezivna sila. Notranje zdrahe so začele imeti uničevalne učinke na mejna področja imperija.
Ukrajincem je sedaj dovolj negotovosti in nereda, ki ju je padec zidu in zavese prinesel njihovi deželi. Kot iluzija so se izkazale obljube o varnosti in blagostanju, ki so jih dobivali z zahoda. Obdobje miroljubnega sodelovanja je končano. Na meji z Rusijo gradijo jeklen zid z jarki za pehoto, stražnimi stolpi in protitankovskimi ovirami. Projektu je treba pomagati z evropskimi strukturnimi skladi. Evropski zid. Unija nima zunanje politike, zato lahko podpre vsaj novo vizijo sveta. Berlinski zid ni padel. Samo pomaknil se je proti Vzhodu.
